Čeprav sva z Evo predvsem po zaslugi prof. Nataše Grobelnik sodelovala pri nekaj filmskih natečajih in sem že drugo leto kot urednik Podstrešja prebiral njena dela, težko rečem, da jo dobro poznam. Zmeraj se mi je zdela tiha, skoraj zadržana. Zdela se mi je malo drugačna.
Eva Šket, 2. i, se z literaturo ljubiteljsko ukvarja zadnjih nekaj let. Pravi, da je leta 2016 dobila idejo, potem pa po dolgem razmisleku ugotovila, da bi rada o tem napisala roman. »To knjigo zdaj pišem že več kot tri leta,« pojasni. Na GCC je začela pisati tudi poezijo, ki jo je povsem potegnila vase, kot se izrazi. Od takrat svoje pesmi pošilja na različne natečaje. Seveda se na tej točki najbolj na mestu zdi vprašanje, od kot črpa navdih za svojo pisano besedo. »To je hecno vprašanje. Ideje pridejo povsem naključno. Pogosto čisto preprosto, ko berem druge zgodbe in razmišljam, kako bi sama napisala to,« reče z nasmeškom. Pri Evi se mi je zdelo zelo zanimivo dejstvo, da svoje pesmi pogosto opremi z ilustracijo. »To v bistvu delamo vsi na umetniški gimnaziji, tako da mislim, da to ni nekaj drugačnega od drugih. Se pa v prihodnosti mogoče celo vidim v tem poklicu. Rada bi ilustrirala. Me pa nasploh zanima ogromno stvari glede prihodnosti. Rada bi ilustrirala, pisala pesmi, risala stripe …«
Na svetovni dan knjige so na spletni slovesnosti v okviru knjižnega sejma v Mariboru razglasili, da je Eva dosegla tretje mesto na natečaju Ali govoriš emojščino?. Gre za precej edinstveno obliko pesniškega tekmovanja. »Pravzaprav smo morali iz postavljenih emojijev ustvariti pesem. Sama sem jo napisala zadnji dan pred rokom, potem sem počasi pozabila na to,« mi razloži. Eva ima nasploh zelo rada emotikone, njen najljubši je »tisti z velikimi očmi«. Potem pa je na povsem običajen dan v samoizolaciji prejela klic razredničarke: »Rekla je, da ima dobro novico zame, saj sem bila izbrana med najboljše tri avtorje na natečaju. Oba sva bili zelo veseli.«
Evina velika ljubezen so korejske knjige. »Pravzaprav so stripi. Rada berem tako imenovane Manhwe, ki imajo večje sličice in nasploh so bolj prijazne za branje, saj so barvite,« mi razloži, saj se na to vrsto knjig zares ne spoznam. Drugače pri knjigah rada poseže po psiholoških in filozofskih delih. »Trenutno berem knjigo o čebeli, ki se sprašuje o smislu življenja. Mislim, da je naslov Medena dolina. Knjiga je polna družbene kritike, zato mi je všeč,« doda. Pri poeziji je, kakopak, najbolj navdušena nad Charlesom Bukowskim.
Povprašam jo še o drugih smereh umetnosti. »Glede likovne umetnosti pa se zelo težko odločim, kdo je moj najljubši ustvarjalec. Vse imam rada, zelo težko izberem že umetniški slog, kaj šele umetnika.« Je pa vesela, da lahko svojo ljubezen do likovne umetnosti širi na naši umetniški gimnaziji. Sama pravi, da pri filmih rada poseže po klišejskih in mainstream filmih. Nazadnje jo je najbolj navdušil naprimer Joker, še pred tem pa filma Standfordski zaporniški eksperiment in serija The Act.
Se je pa v zadnjih letih zaljubila tudi v kratke filmčke, ki jih snema pod mentorstvom razredničarke. Lani je z ekipo dosegla zlato priznanje na tekmovanju Slovenščina ima dolg jezik. »S filmčki sem v bistvu začela šele lani. Prej se mi je to zdelo malo nedostopno. Nisem si predstavljala, da bom kdaj to počela. Mi je pa takoj postalo zelo všeč. Za prihodnost načrtujem, da bi si kupila svojo kamero in ustvarjala manjše projekte,« pove.
Redko kdo ve, da je Eva pet let igrala harmoniko. Začuden takoj vprašam, če tisto »ta pravo, frajtonarco« in ona pritrdi. »Na koncu sem igrala bolj zaradi očetove želje kot lastnega interesa, pa vendar včasih rada zaigram kaj. Na kakšni fešti recimo,« me preseneti.
Evo sem si sam najbolj zapomnil po klobuku, ki ga je nekaj časa nosila po šoli, zato jo seveda moram povprašati tudi po tem modnem dodatku. Najprej se začne glasno krohotati, potem pa vendarle pojasni: »Včasih razmišljam, kako čudna oblačila sem včasih nosila. Raje ne razmišljam o tem. Klobuk imam še zmeraj in še zmeraj mi je všeč, ne razmišljam pa, da bi ga nosila. Premalo ljudi nosi klobuke, jaz pa nisem takšen tip človeka, da bi rada izstopala iz množice. Preprosto si ne upam.« In ravno tu odkrijem Evino bistvo – zdi se tako tiha, pa vendar ima skozi svojo umetnost še toliko za povedati. Samo prisluhniti ji bo treba.
Aljaž Primožič
