Na Gimnaziji Celje – Center na izmenjave ne hodijo le dijaki, ampak tudi profesorji. Najprej so na tržaškem Liceju Franceta Prešerna gostili naše profesorje, med 20. in 23. 3. pa je naša stoletna lepotica gostila štiri profesorje iz Trsta.
V okviru obiska tržaških profesorjev, ki so si ogledali kar nekaj ur pouka na GCC ter obiskali številne kulturno-zgodovinske znamenitosti v Celju in okolici, nam je v torek, 21. 3., profesor zgodovine in filozofije Jernej Šček predstavil zapleteno določanje zahodne meje in življenje Slovencev v Italiji.
Meje današnje Republike Slovenije so bile začrtane v 20. stoletju. Določanje meja s sosednjimi državami ni bilo enostavno nekoč, kakor se zadeve zapletajo še v današnjem času, če pomislimo le na dolgo in komplicirano reševanje mejnega vprašanja z Republiko Hrvaško, ki še ni zaključeno. Največ sprememb pa je v 20. stoletju doživela slovenska zahodna meja proti Italiji.
Za Slovence je bila t. i. rapalska meja po prvi svetovni moriji prava narodna katastrofa, ki ji je sledilo še obdobje fašističnega nasilja. Po drugi svetovni vojni je bilo tržaško vprašanje eno največjih kriznih žarišč hladne vojne v Evropi. Šele s podpisom osimskih sporazumov leta 1975 se je vzpostavila natančna meja med Italijo in Jugoslavijo, po slovenski osamosvojitvi pa je to postala državna meja med Slovenijo in Italijo. Na drugi strani meje pa je po II. svetovni vojni ostalo med 83.000 in 100.000 Slovencev.
V začetku marca so bili na študijskem obisku v Trstu tudi trije naši učitelji – profesorica Petra Lajlar in profesorja Bojan Kostanjšek in David Preložnik. Verjamemo, da so se imeli super 🙂
Izkušnja izmenjave z Licejem Franceta Prešerna iz Trsta pomeni zame povsem svojevrstno doživetje. Morda moje doživljanje najbolj slikovito opiše opažanje kolega iz zbornice, ko je pripomnil, da mi »kar oči zažarijo, ko pripovedujem o Trstu.« In je najbrž res. Oči žarijo samo takrat, ko so skladne z občutji, ki jih materializirajo besede.
Kar me je zares prevzelo, je tradicija humanistične misli, ki v svojem temelju izpolnjuje idejo »biti Človek«. Pri nas se dijakinje in dijaki programa gimnazija srečajo s filozofijo v četrtem letniku, na Liceju pa je to predmet, ki se odvija skozi tri leta v znatno večjem obsegu z znatno večjim številom ur. Romantik bi rekel – POEZIJA.
Sicer pa smo na Liceju gostovali trije profesorji z GCC – poleg mene še prof. Kostanjšek in prof. Preložnik. Sprejela nas je četverica tamkajšnjih profesorjev, ki so za nas – prišleke – več kot odlično poskrbeli. V dopoldanskem času smo spremljali pouk na Liceju, nekaj malega s predavanji in delavnicami tudi sami prispevali k učnemu procesu, popoldan pa si ogledovali mesto ter se v večernih urah plodnih misli družili ob polnih mizah.
Tržačani so nam v teh dneh obisk že vrnili, in zdaj je zgodba prvega poglavja zaključena. Prepričana pa sem, da se bo ta knjiga pisala dalje …
Petra Lajlar
Upamo, da so se gostujoči profesorji v našem hramu učenosti počutili #enostavnodrugače ter da ste, dragi dijaki, zagrabili priložnost in se spet naučili nekaj novega.