Danes vam predstavljamo vedno pozitivno in nasmejano profesorico filozofije in zgodovine Petro Lajlar.
Katera je vaša najljubša knjiga?
Težko bi izbrala zgolj eno… Nadvse rada berem. Obožujem avtorje, ki so drugačni in odpirajo nove svetove…eden takih je gotovo japonski pisatelj Haruki Murakami. Pa Arto Paasilinna – Finec s fantastičnim smislom za humor. In Nikolaj Lilin – njegovi deli Sibirska vzgoja in Prosti pad sta mi dali pošteno misliti. Potem pa ženske avtorice: Slavenka Drakulić, hrvaška avtorica – čuten vpogled v z bolečino prepredeno življenje Fride Kahlo. In seveda Slovenke: Vesna Milek, Irena Štaudohar, Eva Kovač (ravno sem na dušek prebrala njen roman Sonce zahaja v Celju)…Pa Eco, Umberto Eco…njega ne smem pozabiti.
Kateri je vaš najljubši film?
Kot pri knjigi, težko izberem samo en film. Filmske zgodbe me prav tako lahko močno nagovorijo. Vsaka zase, vsaka malo po svoje. Vsekakor pa me tudi v filmu pritegnejo neklasične, drugačne, morda celo provokativne vsebine. Če bi me spraševali pred leti – desetletjem, bi bil gotovo film št. ena Rekvijem za sanje…težka zgodba…droge… odvisnosti na sploh. Danes me v okviru art-filma najbolj prepriča italijanski režiser Sorrentino – predvsem z mojstrovino La grande belezza – Neskončna lepota. Tako vsebinsko bogat film. Pa muzika… In spomni
m se filma Nikogaršnji otrok…deček, ki živi z volkovi nekje v bosanskih gozdovih… po resnični zgodbi. Pa tudi slovenski film je dober, čeprav … tega … Pr’Hostar … tega še pa nisem gledala.
Kakšno zvrst glasbe najraje poslušate?
Muzika… Brez glasbe mi živeti ni. Nietzsche: »Življenje brez glasbe bi bilo napaka«, nekako tako je rekel. Podpišem. Poslušam precejšen obseg glasbe, vse sorte me lahko prepriča … Niti ne vem, kako si določena glasba utre pot k meni. Kar najde me. Pink Floydi so za zmeraj, za vsa počutja. Foo Fightersi skoraj prav tako. Skunk Anansie je eden mojih najljubših bendov. S pevko Skin. Črnka z obrito glavo. Težki teksti. Pa rock’n roll klasika. Evo, letos se mi v poletnem času obetata dva koncerta: Gunsi in Aerosmithi. Pa naj kdo reče, da 2017 ne bo KRASNO LETO. 🙂 In na koncu, jasno, nekaj slovenskega: na prvo mesto postavljam seveda skupino Laibach, pa Edenon – Strah pred nespečnostjo (to trenutno poslušam v avtu).
Katero je vaše najljubše potovanje, ki ste ga opravili?
Ni dileme: Fuerteventura – eden manj obleganih Kanarskih otokov. LEPO.
Katera je vaša najljubša jed?
Če je to, kar se dobi v naših restavracija, vsaj približek kitajske prehrane, potem, evo, imam najraje kitajsko.
Katero osebo občudujete in zakaj?
Občudujem? Ne vem, prevzeta sem z osebo mehiške umetnice Fride Kahlo. Prevzeta in prežeta. Ne zgolj kot umetnica, navdihuje me predvsem kot ženska … In to ženska z bolečino. Močna ženska. TO.
Katerega dogodka ne boste nikoli pozabili?
Hahaha … Ko sem spoznala moža 🙂 Pa najine čisto nore poroke. Kar sredi tedna sva se vzela na zadnji majski dan pred (uh, koliko že???) … VEČ LETI. Pa rojstev najinih dveh Mladičev. Tako ju pač imenujem. Mladička moja. No, tega zlepa ne pozabiš … Rojstva otroka.
Kaj vas spravi v dobro voljo?
Karkoli. Vse pravzaprav. Tudi sneg. Čeprav običajno bentim čez mraz in snežne razmere na cestah.
Kam bi se odpravili, če bi imeli neomejene možnosti?
Uf, na začetek časa. Sploh ne vem, kako to izraziti … Da bi videla, doživela univerzum. Tako, kot celoto, nič parcialno.
Kakšno je vaše življenjsko vodilo?
Načeloma ga nimam, ko »zagusti«, si pomagam z mojo Friduško in rečem »Viva la vida.« Živi življenje, užij življenje, mogoče. Kakršnokoli že je, MOJE JE. In kdo drug bi znal bolje z njim kot jaz sama? Se pa učim … Ves čas … Vsak dan znova.
Kaj najraje počnete v prostem času?
Res rada berem. Pa tečem. Pa pojem tudi. Da rada berem, sem že najbrž rekla… 🙂
Katere lastnosti cenite pri ljudeh?
Eno samo: SAMO-SVOJOST.
Kaj ste si želeli postati kot otrok?
Točno to, kar sem.
Če bi imeli možnost, bi se vrnili v preteklost in spremenili kakšno svoje dejanje?
Odgovor je nedvoumen: NE, nič ne bi spremenila.
Bi lahko delili z nami kakšno vašo zanimivo anekdoto?
A ni že tista o poroki ČEZ VSE? 🙂
Profesorici se za odgovore najlepše zahvaljujemo.
Ena najbolj nasmejanih, prijaznih, razumevajocih in nasplosno najboljsih profesoric n GCC ju in verjetno tudi v Celju. 🙂
Da, drži. Tudi naša najbolj prijazna soseda je (pomeni prijaznost tudi na drugi strani katedra). Le tako naprej in spremljali jo bodo vse življenje: lepa in ravno tako zelo prijazna družinica in tako tudi vsi ostali vse do njenih ravno tako prijaznih staršev. Čestitke za krasen intervju.