Ponovno smo začeli z novim šolskim letom, prav tako pa tudi z rubriko Profesor na drugi strani katedra. Tokrat smo se pogovorili s profesorico slovenščine, Jasmino Temnik Kerš. Je mentorica gledališke skupine Središče, poleg tega pa je vedno pripravljena priskočiti na pomoč in postreči z življenjskim nasvetom.
Katera je vaša najljubša knjiga?
Rada posegam po različnih žanrih. Pred leti mi je bil blizu roman Zaročenca, potem me je pretresel Esej o slepoti, blizu sta mi Alamut in Krasni novi svet; trenutno se zabavam ob Stoparskem vodniku po Galaksiji. Rada posežem po Salomi, pa tudi po drugačnih vsebinah, npr. Štirje dogovori (tolteške modrosti) in Življenje je tvoje. Tudi Pesmi štirih pa Zlobčeva in Minattijeva pesniška zbirka so vedno blizu nočne omarice. Težko bi se opredelila zgolj za en naslov, veliko jih je in najverjetneje bi lahko še katerega omenila.
Kakšno glasbo najraje poslušate in katera je vaša najljubša pesem?
Bolj kot posamezni pevci ali skupine so mi bliže vsebine pesmi ali njihove melodije. Zjutraj mi ustreza mirnejša glasba, preko dneva tudi rock. Ker rada plešem, me ritmi plesne glasbe vedno spravijo v dobro voljo (salsa, rumba, mambo). Pod kožo mi je zlezla Kreslinova pesem Iz Goričkega v Piran. Drugam me ponesejo pesmi Mlade oči, Ne diraj moju ljubav, Daleč je za naju pomlad, pesmi MI2 in druge.
Kaj vas spravi v dobro voljo?
Glasba, dobrota in srčnost ljudi, družina ter prijatelji in nenazadnje vsak dan.
Kakšno je vaše življenjsko vodilo?
Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.
Zakaj radi delate na Gimnaziji Celje – Center in kaj jo naredi enostavno drugačno?
Rada delam z mladostniki. Resnično z veseljem in iskro v očeh stopim v razred, v katerem čutim iskrenost in voljo do dela. Navdušeno spremljam preobrazbo otrok v odrasle in rada sem del tega procesa – zahtevnega, a izpolnjujočega. Zakaj je GCC tako drugačna? Ker otroci lahko dihajo, ker se lahko razvijajo v skladu s svojim življenjskim pogledom in stopijo v svet z občutkom, da so vredni. Je pa lahko ta meja tudi zelo tanka in umetnost jo je držati v pravi količini.
Kam bi si želeli odpotovati, če bi imeli neomejene možnosti?
Kamorkoli, da je le moja družina poleg. Zelo uživam tudi v drobnih izletih po naši prelepi domovini. Srce me vleče v Toskano – vedno znova in znova. Zanima me Tajska, otroka bi rada peljala tudi na Maldive, svoje poročno potovanje, pa v Skandinavijo … Poleg spoznavanja novega in širjenja obzorja nam potovanja dajejo neprecenljivo bližino drug drugega.
Katero lastnost pri osebi najbolj cenite?
Iskrenost.
Kaj vas najbolj navdihuje pri vsem, kar počnete?
Predvsem dvoje:
Najprej zagotovo to, da se trudim, da dijaki izgubijo strah pred maternim jezikom in ga vzljubijo ter spoznajo njegovo vrednost, saj so jezik oni sami.
Drugo pa občutek, da lahko nekomu pomagam; spoznala sem, da je veliko vredno že to, da smo drug drugemu lahko močna opora in da tudi takrat, ko skreneš s poti, lahko najdeš novo križišče, ki te vrača na lastno pot. Z napakami spoznavamo sebe in imamo priložnost rasti ob njih. Vsak dan je lahko nov začetek. In dovolj je, da nas ob prelomnih trenutkih nekdo samo razume in podpira.
