Tokrat v naši rubriki objavljamo intervju z #enostavnodrugačno profesorico Ano Pečnik.
Na začetku nas zanima nekaj čisto preprostega. Ko ste bili naših let, katero srednjo šolo ste obiskovali in česa iz teh »čarobnih« štirih let se najbolj spominjate?
Ko sem bila jaz vaših let, sem bila točno takšna kot vi. Rahlo zmedena, pronicljiva, vedno razpršena na sto različnih koncev, zvedava, samoiniciativno-sanjava, godrnjava in prepričana v to, da lahko svet v tisočinki sekunde spremenim na bolje, če bi le kdo od popolnoma odraslih osebkov imel kanček posluha zame :). Bila sem, tako kot vsi, ki smo že starejši, na popolnoma istem mestu kot ste vi. Željni posluha, sprememb in razumevanja!
Sicer pa sem obiskovala sem prvo umetniško gimnazijo likovne smeri v naši državi, in sicer na Gimnaziji Velenje. V Ljubljani je bilo sicer še nekaj zanimivih likovnih programov, a ker sem bila pridna pri učenju, sem želela končati srednjo šolo s splošno maturo, pa tudi od doma še nisem imela namena tako kmalu »zbežati«.
Ja, srednja šola je res en pomemben čas v življenju. Za vse anekdote pa tu žal ni dovolj prostora, tako da predlagam srečanje ob kavi, da neformalno preletimo moja srednješolska leta :). Sicer pa, za nameček, tisto vsaj malce prepovedano je vedno najslajše. To je ena zanimiva iztočnica za eno izmed številnih anekdot. Se strinjate?
Kaj menite, kateri dogodek v življenju vas je najbolj zaznamoval?
Težko bi izpostavila samo en dogodek oz. situacijo … Menim, da je vsak dan priložnost, da se učiš, odkrivaš, spoznavaš nekaj novega. Priložnost za kup dobrega, včasih pa tudi manj dobrega. Pomembno je, da vsako izkušnjo dobronamerno sprejmeš, obrneš v prid sebi in se iz nje učiš za prihodnost. In produkt mojega dosedanjega življenjskega popotovanja je to, da je pomembno razum postavljati ob bok čustvom in obratno. Da je dobro pred vsakim odzivom pretehtati vse okoliščine skozi prizmo racia in emocij. Verjemite, splača se …
Življenje je ena velika šola in preden pridemo do odločitve, kaj bi res radi počeli v življenju, si velikokrat premislimo. Kaj pa ste vi sanjali, da boste postali, ko ste bili “mali”?
»Ko bom velika, bom slikarka ali pa nekaj v zvezi z likovno umetnostjo!«, je bil stavek, ki sem ga v otroštvu, po pripovedovanju staršev, ponavljala kot papiga. Moj »talent« za barve, kompozicijo in ustvarjanje se je razvil že zelo kmalu in tega so bile polne vse svetle stene v naši hiši, pa tudi pri kakšnem od naših družinskih prijateljev. 🙂
Tole kratko zgodbo moram deliti z vami! Mogoče je to trenutek, ki me je kanček zaznamoval? 🙂
V zgodnjih devetdesetih letih je stric teti kupil tri ali pa celo štiri-nadstropni set ličil z vsemi pripomočki, ki jih pač ženska potrebuje (tisti čas je bila vrednost takšnega darila skoraj tolika kot en zelo konkreten kos nakita). Jaz pa sem se po nekem čudnem naključju, stara dve leti in pol, sama znašla s to čudno in privlačno škatlo ličil in ko sem pred sabo zagledala belo steno, ki je kar kričala po spremembi, sem jo v celoti zapolnila z bleščicami, barvami, senčkami, rdečo šminko in še bi lahko naštevala! Mislim, da mi ni potrebno razlagati, da je darilo po moji ustvarjalni akciji, bilo še samo za v smeti!
Zakaj ste se odločili, da nadaljujete vašo pot v likovni umetnosti oz. bolje, kaj vas je vodilo k temu?
Želja po ustvarjanju se je v srednji šoli še dodatno okrepila. Strokovni predmeti so mi dali zelo veliko znanja, da sem lahko tudi sama raziskovala likovni svet. Pot me je vodila v Ljubljano, na Pedagoško fakulteto (likovna pedagogika). Tam sem odkrila grafiko in bila je ljubezen na prvi pogled. Sicer sem se hitro znašla v ljubezenskem trikotniku, kjer se je, poleg grafike (prof. Frelih), pojavilo še slikarstvo (prof. Huzjan) in kiparstvo (prof. Bratuša). Kiparstvo sem, zaradi precejšnega fizičnega napora, hitro izključila iz svojega likovno-romantičnega odnosa, a sem se v tem času precej veliko naučila. Tako sem v tesnem stiku ostala še samo z grafiko in s slikarstvom. Menim, da sem dobro krmarila med mojima dvema ljubeznima. Ta odnos pa se je še bolj okrepil na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer sem svoj čas namenila samo lesorezu in raziskovanju slikarskega platna.
Tudi mi smo izvedeli, da vas zanima grafika in veliko svojega časa namenite temu. Kaj pa drugega še počnete v prostem času, radi berete, kuhate?
Tako je. Zelo rada kuham, berem, pospravljam (okoli pospravljanja mogoče ob kakšni drugi priložnosti :), šivam … Ja, Š I V A M! 🙂
Tudi glede šivanja moram z bralci deliti eno zgodbo … Obe babici sta bili šivilji. Ena bolj v prostem času, druga pa se je s šivanjem ukvarjala profesionalno (no, ta ni bila ravno navdušena, ko sem brskala po njenih stvareh in v nedogled med njenim delom neutrudljivo spraševala tisti neskončni »zakaj?«). Kot otrok sem vedno pri eni ali drugi sedela skoraj na šivalnem stroju in ju opazovala med delom. Pri dveh letih in še malo, sem očetu na belo srajco prišila rdeče gumbe z roza nitko. Estetika je bila bolj pod vprašanjem, je pa bila tehnika zelo dobro izpeljana za moja leta (ta srajca še po vsej verjetnosti nekje obstaja). Tako da sem bila s šiviljskimi pripomočki seznanjena že kmalu. Strast do ročnih spretnosti je ponovno privrela na plan dobra tri leta nazaj. Obiskala sem poletni tečaj šivanja (krojenje) in nabavila vse potrebno za delo (šiviljski stroj, overlock stroj …).
Evo, toliko o moji šiviljski karieri, ki se je pričela že zelo zgodaj :). Sicer pa večjih ambicij s šiviljstvom nimam. Pomembno je to, da znam marsikatero stvar popraviti, skrajšati, na novo skrojiti in obnoviti.
Zagotovo radi poslušate glasbo. V kateri zvrsti se najbolj najdete?
Ravno nekaj dni nazaj sem na televiziji spremljala zanimivo dokumentarno oddajo o glasbi, ki me je popeljala v čas, ko sem očetove vinilke neutrudno vrtela noč in dan. Glasba je ob meni odkar se zavedam same sebe. Malo bolj resno sem glasbo začela spoznavati v srednji šoli, ko sem se soočila s Pink Floydi, Janis Joplin, Radioheadi, z jazzom, bluesom in med študijem, ko sem odkrila pestra glasbena prizorišča Metelkove mesta … Spomnim se plošče Milesa Davisa z naslovom Kind of blue iz leta 1954. Uauuu, koliko ene improvizacije in kvalitete! Sprašujem se, kje je danes takšna glasba? Glasba, ki je kvalitetna. Glasba, ki ti nekaj da in NE VZAME. Kje smo izgubili kompas, da po radijskih postajah slišimo res ZANIČ glasbo? No, so še izjeme, a žal jih ni veliko, tako da EME 2017 raje ne bi niti komentirala …
Kako ste vi začeli vašo pot na GCC? Ste prej poučevali še kje drugje?
Takoj po diplomi sem potrkala na vrata GCC, kjer me je ravnatelj prof. Igor Majerle prijazno sprejel na obvezno pripravništvo in kjer sem opravila tudi strokovni izpit. Tako se je vse skupaj začelo in še vedno sem tu. 🙂 Moja prva prava služba.
Vsako jutro pridete nasmejani v šolo … Kaj na Centru vam je najbolj všeč in kaj vas najbolj razveseljuje?
Zavedanje, da še vedno hodim v šolo … Skupaj z vsemi, ki jo delamo #enostavnodrugačno. To me iz dneva v dan razveseljuje in osrečuje.
Pa na splošno, kaj vam nariše nasmeh na usta?
Odgovor na to vprašanje se skriva v pesmi Zorana Predina (Lačni Franz): »Naj ti poljub nariše ustnice.« Toplo priporočam. 🙂
K
aj pa najbolj cenite pri ljudeh?
I S K R E N O S T.
Sicer je to že precej obrabljena in izkoriščena beseda, ki je iz dneva v dan v medijih in na političnem parketu izgublja pravi pomen, a meni še vedno predstavlja tisto, kar iščem v ljudeh. In pa D O B R O S R Č N O S T.
Kljub temu, da še ne štejete ne vem koliko let, poučujete že nekaj časa. Kaj ste doslej zaznali pri delu z dijaki? Se generacije res slabšajo? So res težje obvladljive?
Delo z mladimi se načeloma ne bi smelo preveč spreminjati … Spreminja se le svet, v katerem živimo in to zelo (pre)hitro. Vrednote pa kljub temu morajo ostati na prvem in pravem mestu. In pa vnaprej dogovorjena pravila. To se mi zdi dober recept za uspešno učiteljsko pot, ki vzgaja odgovorne mladostnike, ki bodo nekoč krojili ta naš mali svet. Če mladim prisluhnemo na pravi način, so vse generacije obvladljive in hkrati vodljive (pa ne v negativnem »črednem« pomenu besede). Pokvarjen je le svet, v katerem smo se znašli, ljudje pa načeloma ostajamo isti … Samo prisluhniti moramo drug drugemu ter se ravnati po zdravi pameti in izkušnjah preteklosti.
Mislite, da se mlajši profesorji z drugačnimi pogledi razlikujete od starejših in s tem vplivate na generacije mladih?
Menim, da se moram v vlogi učitelja še zelo veliko naučiti. Zato so izkušnje in nasveti starejših kolegic in kolegov neprecenljive. Upam pa, da s svojim zgledom vsaj malo vplivam na mlade, ki jih v učilnici in izven nje srečujem vsak dan. Glede pristopa k poučevanju pa ima vsak učitelj svojega lastnega, ki mora biti avtentičen in zaupanja vreden.
Na pobudo dijakov vas bi vprašali, kako sta se z g. Delejo spoznala, morda kakšna zabavna anekdota? 🙂 Če ni preveč neprimerno, seveda.
No, pa začnimo …
Bilo je daljnega leta xxxx, ko sem se v poletnih mesecih odpravila na nepozaben oddih. Sama! Tako je, prav ste prebrali … Sama! Odpotovala sem v deželo vzhajajočega sonca (lokacija naj zaenkrat še ostane skrivnost).
Bila sem prepričana, da bom ves čas lahko sama s sabo in s svojimi mislimi ter pogledi na svet, v katerem sem se znašla. Doživljala sem takšne in drugačne katarze in bila že tik pred tem, da začnem s pisanjem knjige. To kar sledi, sicer pripisujemo romantičnim komedijam, a meni se je vse to pripetilo čisto zares!
Na sredini počitnikovanja sem se, po avanturističnih in utrujajočih ogledih gorate pokrajine, odločila za daljši sprehod po obali, v soju meseca, v upanju, da pozabim na vse bolečine, ki jih je v mojih mišicah povzročil celodnevni treking. Opazovala sem vse, kar se mi je prikotalilo pod noge. Kamenje, pesek, drobne školjke … Vse je bilo zelo mirno in spokojno. Skoraj tako, kot v pravljici.
V nekem trenutku mi je pogled proti mesečini zameglil pogled in pod noge se mi je zapletla velika gmota kamenja. Tako sem, malo tudi po lastni krivdi, zgrmela po tleh, kot preluknjana vreča s krompirjem. Zavedanje, da je prišlo do poškodbe gležnja, ni bilo enostavno! Vdana v usodo, sem legla v vodo. Z upanjem, da bo oteklina v hladni vodi čim prej izpuhtela! Vendar ni bilo ravno tako … V daljini sem zaslišala čuden zvok, ki mi je bil sicer dobro poznan, a ga zaradi močne bolečine, ki mi je kljuvala po celem telesu in v možganih, nisem mogla jasno definirati. Zvok se je bližal! Bližal se je On! Na kolesu! Saj veste, sanje vsakega dekleta, da te v lastni nemoči reši princ na belem konju … No, meni se je to pripetilo, četudi ni prijezdil na konju, ampak na spojenem, na pol razpadlem kolesu. 🙂
Sklonil se je k meni, z bambusovo palico naredil oporo za moj gleženj in me posedel na svoje kolo … No, če sem bolj natančna na »paketreger« kolesa! 🙂 Tako sva v mesečini »odjezdila« v varno zavetje, kjer sem bila zelo dobro negovana do popolnega okrevanja. Tako sva se spoznala z g. Delejo. Ne verjamete? Vprašajte njega! 🙂 Najina pravljica pa še vedno traja, v Celju, nekje za Savinjo.
In čisto z
adnje vprašanje. Zakaj g. Deleja?
P R E P R O S T O …
Zakaj ga imate vi dijaki, tako zelo radi? Zakaj ga tako zelo spoštujete in cenite vsako njegovo besedo? Zakaj je njegova pisarna najbolj oblegan prostor na šoli? Zakaj je vaš zaupnik? Zakaj se v njegovi bližini počutite enakovredni s svetom? Zakaj ste ob njem varni pred svetom?
Zakaj vas le s pogledom spravi v dobro (ali slabo) voljo? Zakaj je ON vedno tam, ko ga potrebujete?
Z A T O … Pa še zaradi veliko drugih stvari, ki pa naj ostanejo samo najine.
