‘Enkrat lani sem se učila fiziko in nisem čist nič znala in nasledn dan je bil test in sem se dve ure skupi jokala in potem sem se začela dušit in sem se lahko prvo sama pomirila potem pa sem se še enkrat pa nisem mogla dihat pa je blo ful grozno pa sem šla k mami pa je bla tak cela prestrašena js pa nisem mogla povedat ka je ker nisem mogla dihat in potem sem se komaj umirila in je blo ful bedno.’
‘Učeri sm se učila za današnji test kemije in sm se histerično zjokala, ker sm mela občutek da nč ne znam. To, kok znam, bomo vidl nasledn tedn. Zarad matematike, ki sm jo mela prejšn let nonstop ena, pa pol šele popravljalni test 2, sm se jokala po en tedn skupi, ponoči sem spala po 4 ure, zato ker sem bla tok pod pritiskom, tok si nisem želela pisat 1, pa sem vedno pol, kljub neštetim vajam, kljub zmetanim denarjem za inštrukcije, kljub temu da sm se naučila vse, vse sprašvala za to.. Ni šlo.’
‘Js nevem kak bom, spala sm 4 ure… Sej bi pisala test in pol šla domov, ampak mi ga bojo razveljavl. Kaj naj? Spim v šoli? Da mi da opomin? Rajš umrem od zaspanosti.’
Deveti razred. Odločitev. Poklic/univerza? Štiriletno izobraževanje na visokem nivoju, gremo na gimnazijo. Gimnazija, prvi letnik, vse lepo in prav. Vem, da se ti ocene v povprečju zmanjšajo za dve ali ena, štiri je bila enakovredna petici.
Drugi letnik, začetek novembra, komaj spim. Povejte mi, kako naj normalen najstnik dan preživi s petimi urami spanca? Ja, zakaj pa ne greš prej spat? Dobro vprašanje.
1 ura spanja = ena ocena nižje
Spat hodim ob polnoči, zbudim se ob petih. Dve uri zgodovine, dve uri sociologije, dve uri slovenščine, laboratorijska vaja za kemijo, poročilo o vaji za biologijo, domače branje.
Tuš, postelja. Spanje?
Aja, ne. Kotne funkcije, tretji keplerjev zakon.
Spanje.
O sranje, zvezka nimam doma, histerični jok, kričanje na družino, KDO MI JE VZEL ZVEZEK? Sranje sranje sranje. Moja prva ocena ne more biti ena. Sranje sranje sranje.
Test. Odpreš polo papirja in srce ti dobesedno preneha biti. Preklinjaš v glavi. Tri ure učenja po tri dni – vse zaman. Še deset minut, še tri naloge. Nima smisla, stari. Oddaj test.
Vem, da zmorem bolje. Vem. Nočem se hvaliti, vendar nisem tako butasta, da bi se učila tri dni in ne znala snovi. Ali je razumela, če smo že pri tem.
Hočem ven, hočem se družit. Knjige so moja velika strast, obožujem filme. Ni časa. Enostavno ni časa. Kako naj bom aktiven in produktiven del družbe? Kako naj preživim več časa z družino? Kako?
Nisem oseba, ki bi se piflala. Učim se z razumevanjem, rada razmišljam o stvareh in si ustvarim svoje mnenje. Mnenje, ki ga ne morem izraziti. Mnenje, ki ga v eseju napišem, profesorici ni všeč. Narobe. Ocena: 3. Sociologija, kaj si mislim o tem in tem? Ne, ni prav. Ocena: komaj 3.
Čakam tretji letnik, točke. Hočem biti psihoterapevtka. Morda bi študirala celo primerjalno književnost ali novinarstvo.
‘Moja sestrična je zgubla 3 točke in ni pršla na faks.’
P.S.: Nočem biti generična, niti posiljeno umetniška. Ne pišem, da bi izpadla inteligentna. Nočem posploševati in nočem izpasti nadarjena. Hočem le, da se v nas nekaj premakne in začnemo težiti k spremembam.
Tvoj ps pa kaže da dobro spremljaš odzive na fb-ku… 🙂
Seveda da jih! 🙂
Tudi jaz sem bil dijak te šole in ni tako težko, kot opisujejo tvoji komentarji…. Sploh pa vse se da, če se hoče, in če si znaš razporediti svoj čas.
Sem trenutna dijakinja gcc in se strinjam s prejšnjim komentarjem. Sicer pa je dokler se sam sebi smiliš in govoriš kako je to ono in tretje nesmiselo res ne bo šlo. Samo mentaliteto in odnos do učenja spremeniš, kar ni težko, pa se vse olajša. Malo se mi vse skupaj zdi pretirano, mi je pa všeč tvoj način pisanja!
Jaz pa dojemam tole zgodbo malo drugače. Ker precej redno sledim avtorju, sklepam, da ne gre za osebno izpoved. Najbrž (upam!) ena sama oseba nima vseh možnih najstniških težav, na katere želi opozoriti. 🙂
Sicer kot bivša dijakinja GCC šole prav tako nisem dojemala kot prehudo zahtevne (dobro, vsi smo imeli trenutke, ko smo hoteli kakemu profesorju preluknjati avtomobilske gume, ampak nam konec koncev nikoli ni bilo zares hudo), vem pa za primere, ko je kak dijak sedel za knjige in pričel jokati. Včasih tudi zaradi velike zahtevnosti, pogosto pa zato, ker se v šoli ni dobro počutil ali ker ni videl smisla v učenju posamezne snovi. Za slednje seveda ni kriva naša gimnazija, ampak šolski sistem, po katerem rada brez sramu pljuvam. Tudi na GCC pa ni vse idealno, zelo odvisno je tako od sošolcev, kot od razrednika in profesorskega zbora. Za vsakega posameznika stvari pač ne morejo biti idealne, če koga vodijo v depresijo, pa se mi zdi, da o tem ni napačno javno spregovoriti. Tako da vse pohvale avtorju, ker je glas najstnikov v stiski, pa naj se zdi ta komu še tako nerealna … Tole besedilo ni poglavje v učbeniku, je le majhno ogledalce današnje mladine.
Nočem kritizirati GCCja, ker se mi zdijo profesorji dosti fer, tudi učit se ni preveč zahtevno. Vse skupaj leti na celoten šolski sistem 🙂
Če se vam zdi na gimnaziji tako hudo, naj vas pomirim: na faksu bo še huje.