V zadnjem času je vse bolj resen položaj s Covid-19 preplavil celoten svet. Tudi naša zelena dežela ni pri tem »potegnila kratke«. Po vseh spletnih straneh se vrstijo novice o novem številu okuženih. Človek bi rekel, da to leto ne ponuja nič kaj optimistične napovedi. Vseeno pa lahko vsak izmed nas v tej nevihti slabih novic uvidi sveže sončne žarke ter se iz nastale situacije nauči marsikaj.
Kot je prof. Adamič dejala pri uri kemije: »Vsaka večja katastrofa nas opozori na pomanjkljivosti v našem vsakdanjem življenju.«. V tem primeru je to higiena na vseh področjih. Zakaj si ne bi vsak dan tako pridno in temeljito umivali roke ter razkuževali oz. zračili prostorov? Očitno ljudje potrebujemo »brco v rit«, da se zavemo pomena nečesa tako samoumevnega.
V tem času je na udaru tudi naše zdravje in zdravje naših najbližjih. Že znani rek pravi, da se zdravja ne da kupiti. Pomembno je, da v teh časih krepimo naš imunski sistem ter se družimo le z našimi najbližjimi. Ob tem pazimo na naše dedke, babice in ostale starejše občane, ki so v tem času najbolj ogroženi.
Vsakodnevno smo ljudje podvrženi nešteto obveznostim, ki se ne končajo do poznega popoldneva. Brezglavo hitimo čez teden, in preden se ustavimo, je tedna že konec in tukaj so spet nove obveznosti. Pri vsem tem pozabljamo na stvari, ki v življenju pomenijo največ – medsebojni odnosi. Torej, kako lahko izkoristimo dni v prisilni karanteni?
Pokličimo osebo, s katero se že dolgo nismo slišali, pojdimo z družino na sprehod v naravo, pomagajmo starejši sosedi pri odhodu v trgovino, preberimo knjigo, na kateri se že dolgo nabira prah. Izkoristimo ta čas za poglobitev odnosa s samim sabo, za osebno rast, opustimo slabe navade ter si vzemimo čas za vse projekte in cilje, ki nam že dolgo plavajo po glavi. Ozrimo se okoli sebe, spoznajmo lepoto narave in se vrnimo v šolske klopi polni novih modrosti. Zdaj ni razloga za izgovor »Nimam časa.«!
Kot vsaka slaba stvar v življenju nam tudi ta epidemija ponuja veliko koristnih lekcij. Upam, da bomo naslednjič ob kavici s prijatelji pustili telefon v torbici, saj se lahko tako samoumevna stvar, kot je čas s prijatelji/ljudmi, kaj kmalu spremeni v prepovedano, nedosegljivo željo. Tudi za nas dijake je odhod v šolo prej veljal za samoumevno, vsakodnevno rutino, nekaterim celo kot nekakšna kazen. Sedaj pa marsikdo hrepeni po šoli in »centraškem utripu«. Slabe stvari se torej ne pojavijo brez razloga. Ko se zdaj ozremo skozi okno, vidimo le na pol prazne ceste ter lahko končno uvidimo vse lepote narave. Verjamem, da nas je mati narava morala sama prisilno ustaviti in spraviti iz vsakdanjega ritma, saj se drugače sami ne bi. Naj bo ta čas za vse dobra lekcija in obdobje osebne rasti.
Upam, da se ponovno kmalu vidimo v živo, do takrat pa #ostanidoma.
Š.K.
