Miren sprehod v prvih pomladnih dnevih po tihem gozdičku. V prelepi tišini lahko slišiš le ptičje petje, šumenje listov in bližnjega potoka. Dan kot iz sanj. Tvoje noge lahkotno podrsujejo po vlažnih tleh, iz katerih rinejo korenine stoletnih dreves. Nato pa kar naenkrat … POK … nato tišina. Življenje se ti zaradi pasti, ki so jih za sabo pustile nesmiselne vojne, v trenutku spremeni.
Prav tako, kot se to dogaja našim vrstnikom v Kolumbiji, Afganistanu, Kambodži, Iraku ter bližnji Bosni in Hercegovini, bi se lahko to zgodilo vsakemu izmed nas. Gozdovi, polja in travniki v teh državah so zaradi preteklih vojn onesnaženi z eksplozivnimi predmeti in protipehotnimi minami, ki vsak dan komu obrnejo življenje na glavo. Čeprav so mine z Ottawsko konvencijo prepovedane, je še vedno vsako leto več kot tri tisoč žrtev njihovega delovanja.
Za odstranjevanje min se bori Ustanova za krepitev človekove varnosti (ITF), ki je bila ustanovljena v Sloveniji. Svoje poslanstvo je začela po koncu vojn v nekdanji Jugoslaviji in se nato razširila tudi na druga vojna žarišča. Poleg razminiranja minskih polj se ukvarja tudi z uničevanjem starega orožja, čiščenjem vojnih območij, pomočjo žrtvam ter usposabljanjem, nakupom opreme in telemedicino.
Prav zato so 4. april razglasili za mednarodni dan ozaveščanja o nevarnosti min. Na ta dan naj bi si vsakdo v znamenje poziva za prepoved protipehotnih min in solidarnosti z žrtvami zavihal hlačnico na eni izmed nog ter s tem simbolično posodil nogo nekomu, ki mu jo je napačen korak odvzel.
Centraši, bodimo solidarni in si jutri zavihajmo eno hlačnico ter s skupnim dejanjem opozorimo na grozote, ki jih za sabo puščajo vojne. Posodimo svojo nogo!