Popotniški dnevnik: Portugalska #2

Živijo!

Kot obljubljeno se vam spet javljam. Tokrat že z domačega kavča. Po devetih dneh potovanja smo ponoči (15. 7. 2016) prispeli domov. Nazadnje sem vam pisala med gledanjem finala evropskega prvenstva v nogometu. Naslov prvaka je, kot najbrž vsi veste, osvojila Portugalska. Vzdušje na Portugalskem je bilo kar zanimivo. Ceste, parki, ulice so bile prazne, razen trgov, kjer so na velikih zaslonih predvajali tekmo. Teh smo na našem potovanju videli kar nekaj. In tudi v stanovanjskem naselju v Lizboni, kjer smo tri dni bivali, smo občutili (beri: slišali) veselje ob zmagi. K sreči ni bilo tako hudo, kot je bilo najbrž na glavnem trgu v središču mesta, zato smo lahko spali in so bile moje skrbi zaman.

No, v ponedeljek smo našo pot nadaljevali proti Faru. Na poti smo se ustavili še v mestu Evora, kjer smo se sprehodili skozi stari del mesta, ki se nahaja znotraj obzidja. V torek smo se zapeljali do Sagresa, kjer smo na Cabu de Sao Vincente občudovali klife in se borili z vetrom, pojedli pa smo tudi zadnjo klobaso pred Ameriko (dejanski napis na stojnici se je glasil: “Letzte Bratwurst vor Amerika”). Sprehodili smo se tudi znotraj obzidja trdnjave v Sagresu in obiskali eno bolj znanih plaž, Praio do Tonel. Popoldne smo se sprehodili po mestecu Olhao. Želeli smo se z ladjico peljati na enega od bljižnih otokov, a smo zamudili odhod. Naš prvi popoldanski počitek na potovanju je trajal malce predolgo. V sredo, naš zadnji dan na Portugalskem, smo si zjutraj ogledali tržnico v Olhau. Predvsem zanimiva je bila ribja tržnica, a žal nismo imeli časa, da bi si zadnji dan popestrili s svežimi ribami. Kasneje smo se sprehodili še po Faru. Mesto nas je presenetilo s svojo umirjenostjo. Bilo je tudi precej manj gneče kot v Lizboni ali Portu. Morda je to bila le posledica tega, da smo mesto obiskali čez teden in še to v dopoldanskih urah. Pred odhodom nazaj do stanovanja smo se še ohladili s kopanjem na eni od plaž v bližini mesta. Popoldne smo po hitrem pakiranju že odpeljali nazaj proti Lizboni. Pred prihdom na letališče smo si privoščili še kratek dremež. Zaspali smo kar v avtu na enem od parkirišč.

Naše letalo je vzletelo v četrtek ob petih zjutraj, ob devetih pa smo že stali na letališču v Amsterdamu. Do naslednjega leta smo imeli skoraj deset ur časa, ki pa smo se jih odločili koristno porabiti za raziskovanje mesta. Po manjših težavah z nakupom kart za vlak do centra mesta, ki smo jih hitro rešili, smo že sedeli na vlaku in po približno 10-minutni vožnji smo že stali pred glavnim vhodom na posatajo Amsterdam Centraal. Mesto smo si ogledali nekaj peš, del pa tudi kar s tramvaja. Ta multikulturna nizozemska prestolnica je name naredila velik vtis s svojo odprtostjo in drugačnostjo. Na trgu pred kraljevo palačo smo nekaj minut opazovali uličnega čarodeja, na cvetlični tržnici pa smo že skoraj kupili tulipane.

Na letališču nas je pričakala velikanska gneča na kontroli. Po več kot polurnem čakaju smo končno prišli na vrsto, nato pa so me bili starši in bratec prisiljeni čakati še dodatnih 20 minut, da so mi pregledali vse stvari, ki sem jih imela s sabo. Za razliko od celotnega potovanja, na katerem smo se soočili z zelo malo nevšečnostmi, je bil zadnji let kar zanimiv. Naše letalo je vzletelo s 45-minutno zamudo (posledica kotrole dokumentov in tega, da na letalu ni bilo brezglutnskega obroka za pilota), na letališču v Benetkah smo na prtljako čakali pol ure in nato še dodatne pol ure na dežju čakali kombi, ki nas je peljal na parkirišče približno 4 km oddaljeno od letališča. Razloga za zamude sta bila najbrž tudi teroristčna napada v Brsulji in Nici. Nekaj čez tretjo uro zjutraj smo se nato pripeljali pred domačo hišo.

Po dolgem spancu pa je sledilo kaj druga kot pa pospravljanje.

No sama sem sicer bolj malo pospravila, ker sem bila zaposlena s ponovnim pakiranjem. Za dva tedna odhajam v Nemčijo na delovni tabor. Sicer se tega zelo veselim in komaj čakam odhod, me pa malce skrbi, če bom uspela priti do tja. Potujem z vlakom in kot nereden uporabnik tega prevoznega sredstva (do zdaj sem bila na vlaku sama dvakrat) upam, da se ne izgubim. Tako da naslednja dva tedna bom odrezana od sveta, brez dostopa do interneta. Za nekoga, ki je odvisen od vseh mogočih aparatur (mene!), bo to kar izziv. Vam pa seveda sporočim, kako se bom imela, takoj ko se vrnem.

Uživajte!

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja