Na tretjem tiru glavne železniške postaje v Celovcu sem se poslovila od družine, našla prazen kupe na vlaku in se odpeljala bolj kot ne v neznano. Podala sem se v Nemčijo, v mestece Bernkastel-Kues, ki se nahaja ob reki Mosel, dve uri vožnje od Frankfurta.
Pa da začnem, kakor se spodobi, na začetku. Ko sem v maju in juniju razmišljala kako bom preživela počitnice, sem ugotovila, da imam med družinskimi počitnicami in počitniškim delom v avgustu dva tedna “prostega časa”. Kar pomeni, da bi dva tedna gledala televizijo in buljila v računalnik, vmes pa bi bila prisiljena pospravljati. Ker nisem želela še enega poletja preživeti isto kot vsa prejšnja, sem se odločila, da naredim malce spremembe. Prijavila sem se na mednarodni prostovoljski tabor (ang. work camp) v Nemčij. Vem, sliši se malce čudno. Gre za dvotedensko (ali več, odvisno od projekta) prostovoljno delo, kjer imaš zagotovljeno nastanitev in hrano, stroške prevoza moraš kriti sam. Skratka, odločila sem se, da si počitnice še “ekstra” popestrim in sem se odpravila na tabor, ki je potekal na kmetij, pol ure hoje oddaljeni od mesta, brez elektrike in z omejenimi zalogami vode.
Moje potovanje se je pričelo pičlih 24 ur po prihodu z družinskega oddiha. Imela sem ravno dovolj časa, da sem spakirala pohodni nahrbtnik in že sem spet sedela v avtu na poti proti Celovcu, kjer sem se vkrcala na vlak in začela se je moja poletna dogodivščina. Redko potujem sama, sploh pa z vlakom. In če sem samo pomislila na zamude vlakov v Sloveniji, me je malo stisnilo, ker bi lahko šlo milijon stvari narobe. Ampak k sreči je bilo vse v redu. Na vlaku sem spoznala prijaznega avstrijskega vojaka s katerim sva se, v angleščini seveda, pogovarjala o vsem mogočem. Od vojne v Siriji, pa do njegovih pivskih dogodivščin. Po petih različnih vlakih in avtobusu sem končno prispela v Bernkastel-Kues. Od tam me je čakala še slaba ura hoje do kmetije. Med potjo sem prvič začela razmišljati, da dejansko nimam pojma, kam grem in kaj naj sploh pričakujem. Moje prve misli ob prihodu na kmetijo so bile: “Ti si zmešana!” Takšne in podobne misli so me obdajale še prvi in del drugega dneva. Ko sem se enkrat navadila na to, da moram do skupnega spalnega prostora po majavi lestvi, da je do pitne vode 3-4 minute hoje, da prhe ni, je le kotiček za zasebnost in da imamo stranišče na kompost 😉 , sem se sprostila in začela uživati. Spoznala sem ogromno novih ljudi, ki si bili vsi v podobni situaciji kot jaz, vsi zelo odprti in zanimivi ljudje in kmalu smo se povezali. Lastnik “kmetije” Friedmunt Sonneman je sicer po današnjih družbenih standardih malce čuden gospod, ampak izjemno prijazen in tudi razgledan človek s svojimi prepričanji. Kmetija je v narekovajih zato, ker to po slovenskih standardih ni ravno običajna kmetija, kjer se ukvarjajo z živinorejo in poljedelstvom, pač pa se Friedmunt ukvarja z vzgajanjem semen različnih rastlin, tudi tistih, ki so že skoraj izumrle. Razen dveh mačk tam ni živali, kar me je pa še bolj presenetilo je, da tudi zelenjave na goji sam, pač pa jo kupuje. Naj omenim še to, da smo dva tedna jedli bolj kot ne vegansko hrano. Edina neveganska stvar je bilo maslo. No, in naša zaloga sladkarij, ki smo jo skrbno dopolnjevali in hkrati tudi praznili. Prosim, imejte v mislih, da so mi do zdaj vsi sicer redki poizkusi, da bi s svojega jedilnika črtala meso, spodleteli, zato je bila tudi v tem pogledu to posebna preizkušnja.
Delali smo od ponedeljka do petka po 6 ur na dan. Naše delo je vključevalo okopavanje, skrb za semena, kuho, pomivanje posode, gradnjo hiše itd. Ja, hišo smo gradili oz. bolj natančno, uspelo nam je zgraditi pol stene. Gradnja je vključevala mešanje gline z vodo z nogami, polivanje te mešanice po slami in tlačenje te slame v leseno konstrukcijo zidu. Skratka delo je bilo zanimivo, ampak vsakega dela se enkrat naveličaš. Tako je bilo tudi z mano, zato sem bila vsake spremembe v načinu dela zelo vesela. Ob koncu tedna smo postavili tudi novo prho oz. natančneje kotiček za zasebnost, kamor si si lahko prinesel vedro z vodo in se nekako stuširal. Ni tako hudo, kot se sliši. Dejansko je bilo izjemno zanimivo. 🙂
Moji razlogi za izbiro točno tega tabora so bili različni. Želela sem iti nekam sama, da bi bila za nekaj časa oddaljena od vsega, kar poznam, stran od domačega okolja, prijateljev, družine. Želela sem spoznati nove ljudi, kulture in tudi povsem drugačen način življenja, hkrati pa sem se želela oddaljiti od medijev, interneta in telefona ter računalnika. Bilo je zanimivo, sproščujoče, zabavno, tudi poučno. Komunicirali smo v angleščini, a večina prostovoljcev se je lahko vsaj z nekom pogovarjala v svojem maternem jeziku. Tri dekleta, Rusinja, Tajvanka in jaz, pa smo se lahko pogovarjale le v angleščini. Moja nemščina žal (še) ni dovolj dobra za daljši pogovor, vendar pa delno razumem pogovor drugih (tolažim se, da tudi to nekaj šteje), sem pa imela možnost malo vaditi mojo ruščino. Spoznala sem kako pomembno je varovanje okolja, kakšne so prednosti shranjevanja lastnih semen in izvedela več teorij zarote, kot kadarkoli prej (eden od prostovoljcev je pretirano rad delil svoje poglede na svet, družbo in politiko).
In po čem si bom najbolj zapolnila moj prvi, a zagotovo ne zadnji prostovoljski tabor?
Po enkratni družbi, po tem, da nam je skoraj zgorelo leseno stranišče, za gašenje katerega smo porabili vso vodo in se tisti dan posledično nismo mogli stuširati, po novih prijateljih in njihovih zgodbah ter razlogih za izbiro tega kampa, po čudoviti naravi, ki nas je obdajala, in po našem tabornem ognju, ob katerem smo s pivom v eni in z vegansko torto v drugi roki preživeli nekaj večerov.
Vsem polagam na srce, da se opogumite in se tudi prijavite na prostovoljski tabor. Izbira je res ogromna in zagotovo lahko vsak najde tabor, ki mu bo ustrezal. Ne bo vam žal. Meni definitivno ni!
Pingback: Kam na počitnice? | Sledko