Proza revije Podstrešje. Ustvarili dijaki Gimnazije Celje – Center.
NEPREMIČNINSKI AGENT POSEBNE SORTE
/najboljša kratka zgodba 2016 po izboru strokovne komisije/
»Torej, gospa, kako ste se odločili? Boste kupili hišo?« sem vprašal z narejenim nasmeškom. Količina potrpljenja, ki sem ga imel z gospo Helen Smith, je bila z vsako minuto manjša.
»Veste, gospod Odinov … Hiša je prekrasna, saj sem vam že povedala. A res bi morala razmisliti … Ne vem, če je pametno živeti tako blizu gozda. Otroka imam, veste …«
»Vem, gospa. In bojite se, da bi se mu utegnilo kaj zgoditi,« sem dokončal njeno izjavo. »Ampak zdi se mi, da primernejše hiše ne bom mogel najti. Dovolj velika, udobna, ne preblizu in ne predaleč od mesta, z velikim dvoriščem … Takšnih idealnih hiš ni več veliko, sploh pa ne za tako imenitno ceno, gospa. Poleg tega mislim, da bo za otroka odlično, če se bo lahko igral v gozdu.«
»A kaj naj storim, če se mi izgubi? Moj ljubi sinko je tak pustolovec … Gotovo bo odtaval in iskal skrite zaklade, če ga bom le za trenutek pustila samega …«
»Gospa, preveč vas skrbi. Obljubim vam, da bo vse v redu. Ne vem, če bi bila katera koli druga hiša tako primerna za vas, kot je ta! Sploh, če je vaš sine pustolovec, mislim, da bo gozd idealen za njegovo igro. Koliko je že star? Enajst?« sem vprašal, čeprav sem že vedel, da se motim. Hotel sem samo, da sama vidi, da jo preveč skrbi.
»Trinajst …« me je popravila gospa, povesila pogled, globoko zavzdihnila in se spet obrnila k meni. »Preveč me skrbi, kaj, gospod?«
»Berete mi misli, Helen,« sem ji prijateljsko rekel in jo potrepljal po rami. V tem poslu sem bil že dovolj dolgo, da sem vedel, da naslavljanje človeka po imenu in trepljanje po rami pomaga, ko je treba koga prepričati v nakup. »Kako ste se torej odločili?«
»Najverjetneje bom kupila hišo … Prav imate, svež zrak bo mojemu tako hitro odraščajočemu sinčku le koristil … Oh, kako hitro je odrasel …« za trenutek je odtavala nekam med spomine, a se kmalu spet vrnila. »Najverjetneje bom kupila hišo. A lepo vas prosim, dajte mi še nekaj noči, da dobro prespim odločitev!«
»Kakor želite,« sem rekel s širokim nasmeškom, čeprav sem globoko v sebi obupoval, ker se pogajanje še ni zaključilo. No, bom vsaj imel čas, da vso zadevo tudi sam prespim in se spomnim novih taktik prepričevanja.
Čez nekaj minut sem že sedel v svojem avtu, na poti nazaj v svojo pisarno. Bil sem že precej izmučen, čeprav je bilo do konca delovnega dne še dobrih šest ur. Po dolžnosti bi moral na morebitne stranke čakati v svoji pisarni do petih popoldan. Ura pa je bila šele nekaj do enajstih.
»Čas bo za kosilo … Jorg! Kje si?« Preveril sem ogledala, če bi morda v katerem zagledal majhnega škrata s strupeno zelenimi lasmi, ki mi je obljubil porcijo vafljev s čokolado. Na hitro sem se ozrl proti sovoznikovemu sedežu, kjer ga nisem našel. Glasno sem zakašljal. Jorg se je prikazal od nekod in sedel na moje koleno.
»Si že lačen? Tako zgodaj? Mar nisi jedel zajtrka?« me je takoj napadel z vprašanji.
»Dol z mojega kolena, Jorg! Saj ne bi rad, da se zaletiva, kaj?« Jorg je skočil na mojo ramo, z moje rame pa na sovoznikov sedež. »Samo toliko, da veš, moja rama je bila povsem nepotreben postanek. Lahko bi skočil s kolena na sedež.«
»To ne bi bilo zabavno, Lars!« je rekel, se zasmejal in iz hlačnega žepa povlekel pest bleščečega rumenega prahu. »Kaj sem že rekel? Vaflje?«
»S čokolado.« Jorg je čakal. »Prosim, Jorg. Lačen sem!«
Jorg je vrgel pest prahu v zrak in začel nekaj momljati. Kmalu je imel ob sebi veliko porcijo vafljev s čokolado in lešniki. »Imej še lešnike, ko si tako priden! Dobro ti gre v službi, prijateljček!« je veselo rekel. Vedno je bil vesel, tipičen škrat. »Ampak tole Helenco pa moraš prepričati, da kupi hišo! Njen sin je izbranec! Samo on lahko osvobodi velikega čarovnika iz tistega drevesa tam nekje v gozdu! Poleg tega pa ženska ni poročena in ima naporno službo. V tisti hiši živi precej nadležna vrsta vil, ki sploh nimajo smisla za nikakršno oliko – verjemi, sem jih že spoznal – ampak vedno pospravijo hišo, ko vsi spijo. Prav koristilo ji bo.«
»Žal mi je, Jorg, morebiti bi ji hišo prodal dosti lažje, če bi ji to povedal. Ampak, ali si pozabil? NE SMEM. Ti bi to moral vedeti. To delo opravljaš že kakšnih sto let dalj kot jaz,« sem mu očital.
Končno sem se pripeljal do hiše, v kateri sem imel živel in imel pisarno. Bila je visoka trinadstropna hiša z majhnim dvoriščem. Kljub mali površini dvorišča je bilo nanj posajenega več cvetja (sploh vrtnic, živo rožnatih, Jorgovih najljubših), kot bi ga našel v desetkrat večjem vrtu kakšnega profesionalnega vrtnarja. Na majhno dvorišče se je poleg vsega rastlinja nekako uspela stlačiti tudi breza, v njenih vejah pa so gnezdili drozgi. Že dvorišče je bilo videti prav čarobno, a sama hiša je k magični zunanjosti še dodatno pripomogla. Narejena je bila iz sivega kamna, okna so bila okrogla, okenske police so bile polne Jorgovih živo rožnatih vrtnic, v vrata iz svetlo rjavega lesa so bili izrezljani vijugasti vzorci, streha se je bleščala na soncu v vseh odtenkih zelene in nad njo se je v nebo vil (dobesedno, bil je zavit) dolg, ozek dimnik, iz katerega se je ob hladnejših dneh veselo kadilo. Poleg vsega je pa stene prekrival bršljan. Je to magična zunanjost ali ni?
Mislim, da je skrajni čas, da vam podrobneje razložim svojo zgodbo.
Ime mi je Lars Odinov. Iz svoje domovine Danske sem se v iskanju pustolovščin pri le osemnajstih letih odpravil v Ameriko. Iskanje pustolovščin se je po kakšnem letu spremenilo v iskanje službe. Amerika, dežela novih priložnosti, je zame kar dosti časa ni imela. Nekega dne, ko nisem imel več denarja za hrano, sem sedel na tla, položil predse klobuk in čakal na usmiljene ljudi. Našel me je neki neznani možakar. Povabil me je k sebi domov in mi ponudil nov dom (govorim vam o hiški, kjer trenutno delam in živim). Čez nekaj let, ko se je postaral, mi je povedal, da bi me rad izučil za svoj poklic. Takrat je bil namreč zelo star in vedel je, da se Matilda lahko vsak hip prikaže tudi njemu. Želel je, da postanem njegov naslednik. Ko je rekel, da je njegov poklic nekaj izjemno posebnega in nenavadnega, sem pričakoval, da me bo izučil za čarovnika. No, pa saj nisem dosti zgrešil. Starec me je izučil za nepremičninskega agenta. To pa je nekaj precej vsakdanjega, bi si mislili. Bilo bi, a nisem bil običajen nepremičninski agent. Ljudem nisem prodajal kar stanovanj. Prodajal sem jim tako imenovane ‘čarobne hiške’.
Jorg je bil starčev pomočnik. Takšni posebni nepremičninski agenti po celem svetu imajo za asistente škrate. Zakaj? No, škratje so zelo pametni. To je prva lastnost, ki zna biti v veliko pomoč. Poleg vsega pa so običajno tudi zelo potrpežljivi, ne spravi jih kar vsaka stvar iz tira (dobro znajo pomiriti agenta, ko mu nadležna stranka pije kri) in skoraj vedno so dobre volje, kar nikoli ne škodi. Čarati sicer ne znajo veliko, sposobni so se pomanjšati, da lahko svojemu šefu zlezejo v uho in svetujejo, kadar se pogovarja s stranko, za njo se povečati nazaj, pričarati hrano in morebiti še kaj majhnih čarovnij s čarobnim prahom. Hrana, ki jo pričarajo, je vedno zelo dobra, saj je ena izmed lastnosti, ki so skupne vsem škratom, tudi ta, da so veliki izbirčneži glede hrane in pravi gurmani, ki obožujejo vino in sir.
Ko je starec umrl, je Jorg postal moj pomočnik. Dobro sva se razumela že od začetka, čas je najino prijateljstvo samo poglobil in najino sodelovanje le izboljšal. Kako pa poteka moje delo, se utegnete vprašati? No, Jorg pridobi informacije o določenih ljudeh. Izbranci, ki morajo živeti blizu kamnov, v katerih tičijo meči, otroci, ki bi bili odlična družba za osamljenega duha, ki živi na podstrešju stare hiše, stari gospodje, ki so osamljeni in bi jim bili odlični prijatelji palčki, ki se skrivajo v kuhinjskih omaricah in kuhajo dobro kavo … Jorg poskrbi, da takšni ljudje dobijo razlog za selitev. Priskrbi jim delovno mesto njihovih sanj v drugi državi, jih spre s sosedi ali pa preprosto strese čarobni prašek za željo po selitvi v skodelico njihovega jutranjega čaja. Poskrbi, da je v časopisu tistega dne oglas: Lars Odinov, nepremičninski agent, ki vam bo pomagal najti vaš sanjski dom za magično ceno. Naj pripomnim, da so cene res magično nizke. Da nisem sumljiv, moram za hišo zaračunati neko vsoto denarja, sicer pa imam posebno denarnico, v kateri denarja nikoli ne zmanjka, zato ga pravzaprav sploh ne potrebujem. To je eden izmed privilegijev čarobne službe. Torej, določene osebe vidijo moj oglas, pridejo v mojo pisarno, jaz pa jim prodam eno izmed čarobnih hišk, ravno tisto, ki jim je bila namenjena. Če se oglasi še kdo, čigar prihoda z Jorgom nisva določila vnaprej, kljub vsemu narediva vse, da mu prav tako najdeva čarobno hiško, ki bi mu ustrezala. Čarobnih hišk je mnogo naokoli, vsake toliko časa se kje kakšna kar tako čudežno pojavi. Čarovnija, pač.
Zapustil sem avto in se s krožnikom vafljev v roki odpravil v hišo. Pisarno sem imel v pritličju, da strankam ni bilo treba pešačiti po stopnicah. Jorg mi je sedel na rami. Pobral sem pošto iz nabiralnika, odklenil vrata in vstopil. Krožnik z vaflji sem odložil na mizo, sedel in se, lačen kot volk, lotil kosila. Jorg je sedel na globusu na robu mize in se vrtel. Ko sem opravil z vaflji, mi je Jorg zaradi moje velikanske lakote pričaral še porcijo palačink in kozarec rdečega vina. Zaradi odlične hrane sem pozabil na probleme z gospo Helen. Po dobrih štirih urah sedenja v pisarni in zapravljanja časa z igranjem vislic sva z Jorgom zaslišala zvonec. Jorg se je pomanjšal in mi skočil v uho, jaz pa sem hitro skril list, na katerem je Jorg ugibal besedo imperializem, stopil do vrat in jih odprl.
»Dober dan! Ste vi gospod Odin?« je vprašala pojava, ki se je znašla na mojem pragu. Moram priznati, bila je res pogleda vredna pojava. Pojava, natančneje mlada gospodična, po mojem sklepanju ne nekaj dosti starejša od petindvajsetih let, je stala pred vrati in se široko smehljala. Oblečena je bila v moder plašč in olivno zeleno obleko. Goste čokoladno rjave lase je imela spletene v kito, iz katere so tu in tam uhajali posamezni prameni. Oči so se ji iskrile od veselja, katerega razlog mi je bil v tistem trenutku še neznan, ustnice je imela namazane z rahlo rdečo šminko in lica z rožnatim rdečilom, ki ga je bilo na desnem licu, verjetno zaradi površnosti pri nanašanju, malce več kot na levem (priznam, kar dobro sem si jo ogledal).
»Ja, to sem jaz,« sem ji odgovoril. »Ti butelj! Odinov si, ne Odin!« sem zaslišal v ušesu Jorgov glas. »No, ne Odin, Odinov. Lars Odinov, nepremičninski agent.« »Povabi jo noter! Kako se pa obnašaš?« »No, gospodična, bi vstopili?«
»Z veseljem, gospod Odinov!« mi je odgovorila nasmejana gospodična in vstopila. Sedel sem na svoj stol, ona pa na stol na drugi strani mize.
»In, gospodična, če smem vprašati, kako je vam ime?« sem jo vprašal med pospravljanjem krožnikov, ki so ostali od vafljev in palačink, na kup in stran od sredine mize.
»Daisy sem, gospod Odinov. Daisy Hope!« je veselo odgovorila in se še bolj nasmehnila. Nasmehnil sem se tudi sam.
»Res bi vas rad vprašal, čemu ste tako veseli, gospodična Hope.«
»Kolega moj dragi, kaj je s tabo? Ni ti mar za njena čustva! Vprašaš jo, če želi kupiti hišo!!!« Čeprav nisem vedel, da je to dejansko mogoče, se je gospodičnin nasmeh še povečal. Navdušeno se je zasmejala.
»Upam, da se vam ne zdim trapasta, ko se takole smejim! Ampak, imam res vse možne razloge za srečo! Danes sem proslavljala, šla sem ven na pijačo, za piko na i sem kupila srečko, eno tistih, na katerih morate najti toliko in toliko deteljic za določen dobitek … Joj, gospod Odinov, zadela sem TOLIKO denarja, sploh ne veste koliko, pa sem si rekla: ‘Daisy, ne bodi neumna. Ne kupuj si zdaj nobenih čevljev, avtomobilov in oblačil. Bodi pametna in si kupi pošteno hišo, da ja ne boš živela vse življenje v tistem majhnem stanovanju!’ Joj, tako sem vesela! Verjetno se bom smejala še ves najin pogovor, prosim, oprostite mi, gospod Odinov!«
Daisyina sreča je bila nalezljiva. Po njenem pojasnilu sem se tudi sam počutil, kot da bi ravno zadel na loteriji. »To pa je res čudovito! Vesel sem za vas, gospodična Hope!« »Zdaj pa jo vprašaj, ČE ŽELI KUPITI HIŠO!« Jorga je iz tira spravila malokatera stvar. Čustva? Očitno so ena teh stvari. Stresel sem z glavo, Jorg je zajamral in utihnil. »Kaj točno pa ste praznovali?«
»Oh, seveda! Pripravite se, gospod Odinov, ta del je še boljši! Verjetno si ne znate predstavljati, kako je to mogoče, a vendar je! Od danes zjutraj sem uradno zaročena!«
Ta del je bil res boljši. Teoretično, ja. Po vsej zdravi pameti. A zame … Iz nekega razloga me je zbodlo pri srcu. Jorg je to dobro začutil. Dobro me je poznal. Zato ni rekel ničesar in vse, kar sem slišal v ušesu, je bilo Jorgovo tiho dihanje. Moje nenadne, popolnoma trapaste in neupravičene spremembe razpoloženja pa nisem smel pokazati. Še naprej sem se smejal, dvignil obrvi v smislu ‘O, a res? Kako lepo!’ in jo vprašal:
»Torej, sem ste prišli, da bi kupili hišo, kajne?« Daisy je navdušeno prikimala. »Imate kakšne posebne želje?«
»Najbolj razkošno in udobno hišo, ki jo lahko dobim za tale znesek,« je rekla in mi pokazala loterijsko srečko. »No, ali pa za dve tretjini tega zneska. Da bo še kaj ostalo za kaj drugega. Moram biti malo manj trapasta … Hiša ni treba, da je prevelika, nobenega dvorca nimam v mislih, samo malo večja, če gre. Imela bi pa vrt. Kar se da velik vrt! Obožujem velike vrtove!« je navdušeno sanjarila in spet sem se moral nasmejati.
Takrat sem dobil idejo. »V mislih imam pravo hišo za vas, gospodična Hope. Če imate čas, bi bil zelo vesel, če lahko kar zdaj greva in vam jo pokažem. Fotografije sicer imam …«
»Imam čas, sploh ni problema! Vzela bi fotografije, ampak grem z veseljem z vami!«
Spet sem postal vesel. Jorg je v mojem ušesu globoko zavzdihnil, a ni rekel ničesar. Ostal je tiho, Daisy in jaz pa sva zapustila pisarno in sedla vsak v svoj avto. Odpeljal sem se, Daisy pa je peljala za mano.
V avtu je Jorg zlezel iz mojega ušesa, sedel na sovoznikov sedež in rekel: »Upam, da ne boš preveč razočaran, Lars. Veš, moj prijatelj si in mar mi je zate. Pazi, da ne boš počel traparij.« To je bilo vse, kar je povedal. Iz sedeža je skočil v predal in tam tudi ostal.
Čez dobrih petnajst minut sem parkiral avto ob makadamski cesti, po kateri sem se peljal zadnja dva kilometra. Za mano je parkirala Daisy. Stopil sem k njej in rekel: »Mislim, da bo tale hiša presegla vaša pričakovanja, gospodična. Pa še samo polovico vašega dobitka stane. Mislim, da boste precej zadovoljni. Me pa zanima … Ali verjamete v čarovnijo?«
Daisy se je spet široko nasmehnila. »Čeprav moji možgani pravijo ne, moje srce pravi ja, odkar sem bila otrok. In, če ste me danes vsaj malo spoznali, gospod Odinov, bi vedeli, da sem tip človeka, ki sledi svojemu srcu.«
To je bil odgovor, ki sem ga hotel. Odločil sem se, da bom do konca dneva pozabil na zaročni prstan na njeni roki, ki me je moril skoraj bolj kot dejstvo, da me je zaročni prstan SPLOH moril. Nasmehnil sem se in skupaj sva nadaljevala pot po makadamski potki. Po nekaj minutkah se je pred nama pojavila razmeroma velika hiša, narejena iz pobarvanega in z občutkom poslikanega lesa. Imela je razkošno teraso, ob kateri so rasle velike sončnice. Nekaj sončnic je raslo celo na strehi. Ne sprašujte me, zakaj. Čarovnija. Streha je bila rdeča, takšna, kot mora streha biti. Nad hišo se je dvigoval celo manjši stolp s kupolasto streho, prav tako poraslo s sončnicami. Okna v spodnjem nadstropju so bila sicer navadna steklena okna, a zgornje nadstropje in stolp so krasila pisana vitražna okna. Zgornje nadstropje je krasil tudi veličasten polkrožni balkon. Naokoli so letale pisane lučke, vile. Tista najbolj običajna vrsta vil, ki ne počne drugega kot poje tihe melodije, se hihita, spleta venčke iz cvetja, leta naokoli in se sveti. Je pa to vseeno tista vrsta, s katero je najprijetneje živeti.
Gospodični Daisy je hiška vzela sapo.
»Kar dihajte, gospodična Hope. Niste še videli vrta,« sem rekel in stopila sva okoli hiše. Vrt ji je vzel še več sape kot hiša. Drevja je bilo več kot dovolj. V vsaki krošnji so gnezdile ptice, ki so veselo pele. Po tleh je raslo pisano cvetje. Poleg vsega je bil vrt neznansko velik in, tako kot hiša sama, poln vil. Nabirale so cvetlice, iz njih pletle venčke in jih obešale na drevesa. Z Daisy sva v tišini hodila po potki, tlakovani s pisanimi kamni. Gospodična se vrta ni mogla nagledati in bil sem kar se da zadovoljen sam s sabo.
V nekem trenutku se je s svetlečimi očmi obrnila proti meni. Nisem imel pojma, kaj pričakovati. Nasmehnila se je in rekla: »Gospod Odinov … Vzela bom hišo.«
Zmedel sem se. Toliko idej sem še imel. Sprehod po vrtu. Kozarec vina v hiši. Dolg pogovor o čarovniji. Če bi šlo vse po sreči, tudi ples v tisti manjši plesni dvorani v drugem nadstropju … »Kaj?« je bil vse, kar sem bil zmožen izdaviti.
»Vzela bom hišo!« je ponovila Daisy z iskricami v očeh.
Iskrice v mojem srcu so ugašale. »Ampak … Kaj pa notranjost? Prekrasna je, čudovita, prava za vas, morate si jo pogledati!« sem jo obupano poskušal še za nekaj časa zadržati.
»Verjamem vam na besedo, Lars,« je rekla in me potrepljala po rami. »Zaljubila sem se … Popolnoma sem se zaljubila v hišo. Lahko bi ostala in si jo pogledala, a vam popolnoma verjamem, da je prečudovita, in mislim, da bi tudi moj zaročenec še rad preživel del dneva z mano. Jutri se vrnem v vašo pisarno, da uredimo vse z denarjem in papirji, s seboj pripeljem še zaročenca in vam ga predstavim! Kaj pravite? Lars?« je rekla in me spet potrepljala po rami.
Prikimal sem, se prisilil v nasmeh in obstal sredi vrta, ko je odšla. Ne njej ne meni se iz nekega razloga ni zdelo prav nič čudno, da je odšla sama, čeprav tudi jaz nisem imel nobenega dela v tej hiši več.
Ko je odšla, je k meni prišel Jorg. »Učinkovita tehnika prepričevanja, ni kaj …« je rekel in se ozrl za odhajajočo postavo. »Lars, ne bodi razočaran. Saj si vedel, kaj bo. Poleg tega si pa daleč prestar zanjo.« Ničesar nisem rekel. »Ne bodi žalosten. Saj se ti je že zgodilo. Tako pač je. Tudi, če ne bi bila zaročena, ne bi z njo ničesar dosegel. Gospodična Daisy je običajna ženska, ki ne bo dočakala več kot devetdeset let. Ti jo boš preživel, tako kot si že vse do zdaj. Ne pozabi, Lars. Ne moreš se postarati in umreti, dokler ne najdeš naslednika.«
ANA LOGAR
POKOPALIŠČE SVETA
/najboljša kratka zgodba 2016 po izboru dijakov/
Zdelo se je že dolgo, odkar se je končala vojna. Vojna korporacij, združenj, zaupanj, sovraštva. Vojna velikih. Vojna idealov v nesmislih. Vojna, kjer ni bilo ljubezni ali odpuščanja.
To je bila vojna, ki je bila okrutna – skoraj tako, kot je okrutno življenje samo.
Od nekoč z zidom obdanega srednjeveškega mesta po krvavih dogodkih ni ostalo veliko. Ruševine mestnega rotovža so omogočale zavetje zadnjim ljudem, ki so preživeli, od daleč naokrog. No, zadnjima človekoma, ki nista slišala strela nabite puške že od smrti tretjega moškega, ki sta ga pokopala na novo urejeno pokopališče, kamor sta se odpravila tudi danes.
»Spet se je nekaj ujelo,« je dejal Late, ko je iz ostankov bodeče žice odstranjeval preplašenega zajca. Tudi njega je človeška vojna nečloveškosti zelo spremenila. Običajno bi moška ujete živali pojedla, a danes se je iz Rarovega obraza dalo razbrati, da nista pripravljena na ponovno razkosanje ubogega štirinožca.
»Kot da ni bilo krvi že dovolj …,« je tiho dahnil eden od njiju, ko je ob rob grobišč postavil veliko košaro.
Vsak je iz nje vzel naročje sveč. Te sta izdelala iz razbitih nabojev, ki so ležali po mestu. Bili so narejeni iz sline zlobnih ljudi ter rahlo vnetljive snovi – te naboje so menda odkrili mnogo prej, kot se je o tem razvedelo med širšo javnostjo miroljubnih ljudi.
»Prekmalu je obležal v pepelu,« je rekel Late, ko je prižgal prvi plamen in ga postavil na kup zemlje pred njim.
License Malum je bil zadnji verski prenašalec. Vsi njegovi so že davno zgoreli v ognjenih zubljih sebičnosti. Raro se je popraskal po dolgi bradi: »Kot da niso vsi, ki ležijo tu? In vsi tisti, ki jih je pokosila bitka?«
Ozrl se je po razoranem pašniku. Vsi grobovi so bili enaki, a Late in Raro sta natančno vedela, kje ima kdo svoj zadnji dom. Vsak dan sta obiskovala pokopališče, ker se to pač spodobi v visokih kulturah. To je tradicija od nekdaj. Raro je brez besed položil svečo na drug kup. Zaslišal se je vzdihljaj. Pokojnemu Aeternumu Caelumu so se pred glavno vojno vsi smejali, saj se ni tuširal. Sedaj sta molčala, ker sta ugotovila, da ves svet še bolj smrdi zaradi vseh nedolžnih ljudi, ki so že pridno gnojili zemljo.
»Libertatema et Colorsa nisem bil nikdar navajen v tej pusti barvi blata,« je dejal eden od moških.
Pred očmi so se obema pojavile slike na že dolgo ne več uporabnih družabnih omrežjih, kjer je tretji v liniji grobov poziral v ozkih pajkicah mavričnih barv.
»Tu, v puščavi sanj, bi končno dočakal enakost vseh.« Za Libertatem sta umrla le še dva človeka. Res mu ni zmanjkalo veliko do izpolnjene želje.
»Late, si mogoče pomislil, da bi najini prijatelji lahko umrli samo zaradi drug drugega?« je glasno razmišljal. Late ni odgovoril. Vedel je, da je prepozno.
Tiho sta se sprehodila mimo naslednjega groba; pa ne (samo) iz spoštovanja do mrtvega, temveč iz čudne nezainteresiranosti ter grozljivega odnosa do pokojnika. Zakaj je sploh tu, se je spraševal Late. Izdal nas je. Pojesti bi ga morale zveri in ne nedolžna človeška kri, katera je prepojila prst, ko je Iura še opravljal dolžnosti redkih ljudi med ruševinami. Iura Coluber je namreč storil samomor, kar je bilo v hudem nestrinjanju s pravili zadnjih na tem delu sveta. Mož pa je imel dovolj pod palcem (v sorodu naj bi bil celo z izumiteljem prej omenjenih nabojev), zato so ga vsi brez prerekanj položili poleg pravičnežev.
V tihem zvenu udarca sveče ob trdo in suho zemljo se je zazdelo, da v zraku daleč odzvanja stavek: »Denarnica je vedno bolj odprta kot srce in razum …«
Vrtnica je razrasla trnje in dokončno ovila grob Dolorja Palette. Late in Raro sta jo vsak dan presenečeno opazovala. Vrtnica je imela cvet prav takšen, kot ga je Dolor narisal na dan pričetka vojne. O njem je kasneje pisal zgodbe, koval verze, ustvarjal mozaike iz zob pokojnih na njeno podobo … V toku vojne je hrepenel po njej. Raro je previdno položil svečo, trnje je namreč nekaj sporočalo.
»Bova res nekoč padla v ti luknji?« je retorično vprašal Late, ko sta prišla do dveh grobov, skopanih zanju. Veter jima je počasi pihnil nekaj prahu z roba grobišč v oči. Sonce je ubijalo mir in lepoto sprehoda po pokopališču, zato sta se kmalu opravila nazaj proti zavetju.
»Kdo bo pa nama prižigal sveče?« je v zraku obviselo vprašanje, prepleteno z grobim padcem dveh teles na kamniti poti ter odbojem nabojev z druge strani.
CING
Cing. Dvigalo je končno prispelo. Moški, ki je z nervozno roko pritisnil na gumb, verjetno ni pričakoval, da bo dvigalo za pot potrebovalo toliko časa, čeprav je bila stolpnica daleč največja v mestu, a premajhna, da bi se sploh lahko kosala z velesilami drugih mest.
Zdaj pa je bilo približno ducat ljudi natlačenih v nekaj kvadratnih metrov širokem prostoru. Vsak je bil odtujen od drugih, vendar so imeli vsi isti cilj – čim prej priti do vrha nebotičnika. Tam se je namreč nahajal največji zavod za brezposelne daleč naokoli. Pravili so, da tu dobi službo vsak, ki je je vreden. Vsak od ducata je bil trdno prepričan, da je vreden vsaj službe kralja, če ne še česa večjega ter pomembnejšega. Introvertiranost vsakega posameznika je glasno nakazovala na egoistično misel na lastno zaposlitev in neuspeh ostalih. To je pač v naravi živali.
Velikanski premiki v višino so stopnjevali napetost ter neučakanost približno 7 žensk in 5 moških. Zamegljenost nasmehov iz vljudnosti drug drugemu je postajala gostejša. Pot se je zdela še daljša kot v tempu navadnega vsakdana običajnih ljudi, ki so spali do pol sedmih, delali od osmih do 17. 45, počivali, med tem nekaj hrane brezizrazno zmetali vase in potem spet spali v ritmu stenske ure.
Potovanje skozi stolpnico je povzročilo enakomerno cingljanje ob vsakem novem nadstropju. Vsakič znova so se zračne podobe ljudi vznemirile. Izmenično je nekdo pogledal proti številki, ki je nakazovala število nadstropij, ki so še bila pred njimi. Cingljanje malega zvončka je v njih vzbujalo upanje, po katerem so hrepeneli toliko časa.
Ko je številka ob zvončku postajala višja, je posledično vrh dosegala tudi nestrpnost ducata. Počasi so se nagnetli ob izhod. Siti so bili trdovratne vožnje do zavoda.
Zazvonilo je. Stekli so skozi napol odprta vrata, a so kmalu obstali. Spogledali so se odprtih ust. Do dvigala se je vila dolga veriga ljudi. Nekdo je nato le rekel: »Očitno nismo edini, ki čakamo sanje …«
Pridružili so se stonogi. To je vsake toliko uvodoma zmotilo cingljanje zvončka na uradovalnem okencu, ki je bil znak za naslednjega v vrsti.
ALJAŽ PRIMOŽIČ
