Eseji revije Podstrešje. Ustvarili dijaki Gimnazije Celje – Center.
BLAZNOST VELIKIH LJUDI USTVARJA ČUDEŽE
V Bartolovem romanu Alamut je prevara prikazana kot način za doseganje cilja. Pridobivanje zaupanja, zvestobe, spoštovanja in ugleda so le sredstva, s katerim želi glavni lik Hasan ibn Saba ustvariti vojščake, fedaije, ki se mu bodo brezpogojno podrejali, pokoravali in umrli srečni z zavestjo, da je njihova smrt vzvišena, pomembna, košček mozaika, ki dopolni celoto – uresničitev višjega cilja. Hasanov namen, odreči se čustvom, sreči, svobodi, se mu zdi neprimerljivo majhna žrtev ob veličini uspeha, zaradi katerega se je treba vključiti v sistem razuma, logike, znanja, kjer so čustva odveč.
Hasan je že v rani mladosti spoznal, da ga privlačijo skrivnostne stvari. Rad je prisluškoval pogovorom odraslih, predvsem takrat, ko je bilo govora o izmailstvu in o prihodu Al Mahdija. Ti pogovori so v njem vzbudili strast po spoznanju, odkritju, prevzela ga je neizmerna vedoželjnost, zato se je odločil poizvedeti več o stvareh. Ko je sprva ugotovil, da dano razlago razum sprejema, srce pa ne, je bil nezadovoljen in se je namenil vse skupaj opustiti, vendar je usoda želela, da je čez leto dni v njegov rojstni kraj prišel nek drug izmailec, ki mu je razkril resnico. Hasan je bil nad spoznanjem ogorčen, razočaran, porušile so se mu sanje o veri, resničnosti prihoda Al Mahdija. Tako je zbolel,se štirideset dni boril z življenjem in smrtjo ter na koncu preživel. Rodil se je novi človek.
Po tem dogodku je šel v svet, se izobraževal, poglabljal v vse nauke, raziskoval, kar je človeštvo že spoznalo, bral, potoval in spoznal prijatelja Omarja Hajama in Nizama al Mulka. Zaobljubili so se, da si bodo pomagali, ko uspejo, vendar Nizam al Mulk te obljube ni držal. Nekoč se je Hasan odpravil k Omarju Hajamu, pri njem je bil po dolgem času zopet deležen razkošja, užitkov. Pogovarjala sta se o mnogih stvareh, tudi o veri, ko je tako iznenada Omar Hajam navrgel, da bi verniki verjeli v raj le, če bi nekdo imel ključe od raja in bi živemu človeku omogočil vstop vanj. Tedaj se je v Hasanu prebudila čudovita, blazna ideja – ustvariti raj na Zemlji. Oba z Omarjem Hajamom sta se namreč zavedala, da so verniki naivni, leni, zaslepljeni, da se ne želijo odreči ugodju, da bi uresničili nek višji cilj, zato v raj po smrti verujejo le še zato, ker so preleni, da bi si izmislili kaj drugega. V vsakem primeru potrebujejo bajke, zgodbe in nekoga, ki jih bo vodil.
K Hasanovi odločitvi, da bo poslal fedaije v raj, je prispeval tudi dogodek na ladji. Ko je podkupil mornarja z zlatom, rekoč mu, da naj pristanejo na obalah Sirije, je ugotovil, da je za »čudeže« treba le malo več vedeti, kot vedo ostali. Ljudje na ladji so ga namreč označili za preroka.
To je kasneje izkoristil, tudi ko je na Alamutu vsakomur povedal le toliko, kolikor je bilo koristno, da ve. Fedaiji, daiji in ostali so bili obveščeni le toliko, da so se počutili pomembne, cenjene, da jih Hasan spoštuje, po drugi strani pa vzdržuje neko skrivnostnost, ki ga povzdiguje nad ostale.
Hasan je vedel, da če uspe prepričati fedaije o resničnem obstoju raja, s tem da bodo vedeli le drobce, poznali zgodbe iz Korana, ki govorijo o raju, in prilagojeno verzijo o njem, bo njegov načrt uspel. Ustvaril je »živa bodala«.
Prav tako pa se je načrt razvijal zaradi Hasanove izjemne inteligentnosti, izkušenj in poznavanja človeškega telesa ter učinka hašiša. Iz izkušnje z Apamo, nekdanjo svečenico ljubezni, je vedel, da bo v mladih fantih, ki še niso sprostili spolnega nagona, bili z žensko, to povzročilo veliko spremembo, ki se bo združila z delovanjem droge.
Kljub odločnosti, samozavesti in zaupanju vase pa se Hasanov načrt znajde tudi pred veliko preizkušnjo. To se zgodi, ko Seiduna izve, da je njegov sin Hosein umoril Huseina Alkeinija, Hasanovega velikega prijatelja in pomočnika. Ko to izve, se onesvesti, obide ga strah, da nekaj po smrti vendarle je in daija se morata zelo potruditi, da ga spravita k sebi. Hasan ve, da ga je Hosein postavil v nemogoč položaj, ko se bo v vsakem primeru zameril eni skupini ljudi. Če bo dal sina ubiti, bo veljal za okrutnega očeta, če pa ne, se bo izkazalo, da ne upošteva lastnih zakonov.
Pozneje se izkaže, da je bila Hasanova odločitev, da pošlje tri fedaije v raj, pravilna. Preden jih je poslal, je preizkušal njihovo vero in oni so kljub izjemnemu trudu in prizadevanju, da bi verjeli v posmrtne radosti raja, bili prešibki. Razum jim ni dopustil, da bi zares verjeli, ko pa fantje pridejo iz »raja« in jih Hasan zopet pokliče k sebi, ugotovi, da je njihova vera sedaj popolna, pristna, čista in neskončna.
V fantih opazi spremembo, ki se vidi v očeh, v žaru, ki ga izražajo, ko govorijo o raju, o njihovi prepričanosti o njegovem obstoju. Močno ga prepriča tudi vera Ibn Tahirja, ki velja za najpametnejšega in najbolj razgledanega.
Kasneje se pravilnost njegovega početja potrdi, tudi ko Sulejman, obiskovalec raja, pride do njega in ga prosi za novo nalogo, saj ne more več zdržati in se želi le vrniti k huriji Halimi. V njegovih očeh opazi neomajno voljo, vztrajnost, versko gorečnost.
Hasan mu željo kmalu izpolni. Na Alamut pridejo trije sultanovi odposlanci in tako pokliče Jusufa in Sulejmana, ki prisežeta, da sta bila v raju. Odposlanci tega ne verjamejo, zato jim Hasan pripravi nepozabno »predstavo«, dogodek, ki ga človeštvo še ni videlo. Na stran pokliče Sulejmana, mu da zapestnico in reče, da naj se zabode, saj bo potem lahko vrnil zapestnico v raj in bo združen s Halimo. Prav tako reče Jusufu, da naj se vrže s stolpa in bo poletel v Sulejkino naročje. Fanta to naredita, Sulejman se zabode z nasmehom na obrazu, ki mu ne splahni niti, ko že mrtev leži na tleh. To je na odposlance in vse ostale naredilo močan vtis, začnejo razmišljati, da je Hasan gospodar nad življenjem in smrtjo, pomislijo, da bi Hasan res lahko bil prerok.
Ko se novica razširi med sultanovo že tako skrhano vojsko, je njihova volja do boja še manjša, govorijo, da se nima smisla boriti proti tako mogočnemu gospodu, še posebej, ker obstaja možnost, da je resničen prerok.
Najpomembnejši dogodek, ko Hasan spozna, da je njegovo delovanje pravilno, je, ko se pred samomorom Jusufa in Sulejmana nič ne spremeni. Sam je pričakoval, da se bo stresla zemlja, da bo oblak zakril sonce, nekaj, karkoli, bi mu bil zadosten dokaz, da ravna napačno. Vendar se ni zgodilo nič. Sonce je sijalo in ljudje so čakali, kaj se bo zgodilo. Takrat je ugotovil, da ni nobene višje sile, da je prav, kar počne, a če ta že obstaja, potem ji je očitno vseeno za ljudi. Prepričan je, da je njegov nauk Nič ni resnično, vse je dovoljeno pravilen.
Hasanu uspe prevarati množice, najbolj prevaran pa je Ibn Tahir,mladi občutljivi fedai. Njega vodijo močna čustva, ki mu kljub inteligentnosti meglijo pogled na realno dogajanje. Prvič se to pokaže v raju. Sprva ne verjame, da raj obstaja, ve, da to ne more biti res, in je prepričan, da sanja. Pravi, da noče biti zopet razočaran, tako kot je bil v mladosti, ko je sanjal o vreči zlatnikov. Vendar ga ob Mirjaminem dotiku, vonju, prevzamejo čuti, ki se kmalu spremenijo v resnična čustva. Ibn Tahir se v Mirjam, božansko Širin, povsem zaljubi, zaljubi se duhovno, zanj predstavlja utelešeni ideal ljubezni, občuduje jo tako zaradi videza kot zaradi modrosti, ki jo izžareva.
Čustva ga ponovno prevzamejo in zavedejo, ko je pri Nizamu al Mulku, velikem vezirju. Njegovo čustvovanje se spreminja v razmiku nekaj ur, celo minut. K velikemu vezirju je prišel sovražen, odločen, da ga ubije prav zaradi ljubezni do Mirjam in zaupanja Hasanu. Ko pa spozna resnico, zasovraži Mirjam in Hasana ter čuti sočutje in krivdo, ker je smrtno ranil vezirja. Potem je zmanipuliran še drugič, ko vezirju obljubi, da bo Hasana ubil.
Svojo naivnost (že drugič) spozna, ko ga v Hasanovi sobi zvežejo in misli, da ga bo dal ubiti. Zaradi svoje čustvenosti se tako dvakrat znajde v smrtni nevarnosti, vendar po čistem naključju in sreči obakrat preživi.
Menim, da je Hasanovo razumevanje prijateljstva zelo svojevrstno, povsem drugačno od mojega, da bi njegovim prijateljskim odnosom že težko rekli »prijateljski«. Sprva je Hasan verjetno res še zmožen prijateljstva v pravem pomenu besede, in sicer, ko spozna Omarja Hajama in Nizama al Mulka, vendar se to kmalu spremeni, prijateljstvo ohrani le z Omarjem Hajamom. Njega spoštuje, ga ima rad, iskreno se razveseli njegovih pesmi in ko se počuti najbolj osamljenega, si zaželi pogovora z njim.
V ostalih odnosih, ki jih avtor sicer pojmuje kot prijateljska, pa se skozi roman vse bolj kaže, da gre za Hasanovo preračunljivost, saj jih izkorišča, izrablja in uporablja le kot sredstva.
Tak je z Mirjam, ki ji zaupa le, ker misli, da je na njegovi ravni, da je tudi ona onstran čustev. Vrh vsega jo za eno noč prepusti Ibn Tahirju, česar ne bi storil nihče. Vidi jo kot sodelavko, pomočnico, a ljubico le na telesni ravni. Ko ji razkrije načrt, Mirjam meni, da je blazen, vendar je prav ta blaznost tista, ki vodi do cilja, spreminjanja narave človeka, ustvarjanja čudeža.
Njegovi ostali »prijatelji«, Buzruk Umid, Abu Ali, Husein Alkeini, Apama, so mu le potrebni. Zadosti je inteligenten, da ve, da kljub svojemu samovšečnemu mnenju o sebi, vsega le ne zmore sam.
Vsi ti ljudje so od njega odvisni, navzven zgleda, da jim je on pravzaprav pomagal, resnica pa je, da je vse le popolno, do podrobnosti načrtovano izkoriščanje, ustrahovanje, ki na koncu ustvari čudež – smrt človeka z nasmejanim obrazom.
V romanu se dokazuje, kaj je mogoče doseči z manipulacijo, znanjem, zaslepljenostjo in pasivnostjo ljudi. Hasan je to znal izkoristiti, njegov načrt je temeljil na razumu, predvidel je vse, razen čustev.
Prav čustva pa so tista, ki dajejo človeku smisel, veselje, radost, voljo do življenja. Kakor koli se nekdo, ki je razočaran nad svetom zaradi nesrečne ljubezni, prepričuje, da se je čustvom odrekel, na koncu spozna, da to ni mogoče, saj je človek celovito bitje. Ne more delovati brez čustev, to dokazujeta tako Mirjam kot Milka iz Jančarjevega Klementovega padca. Obe ugotovita, da s samozatajevanjem čustev, predvsem ljubezni, svet ne more obstajati.
Ljubezen je sila, ki ji znanost še ni in ji nikoli ne bo prišla do dna, zato mora človek ljubiti, čustvovati in zaupati.
ANJA ČREPINŠEK
SREČA JE TRD GOSPODAR, ZLASTI ŠE SREČA DRUGIH
Tako Bartolov filozofski roman Alamut kot Huxleyjev antiutopični roman Krasni novi svet prikazujeta sistematično urejeno družbo, kjer vladata stroga hierarhija in poslušnost nadrejenim. V obeh romanih so za mir, srečo in ustaljenost posamezniki žrtvovali lastno svobodo in močne čustvene vezi, kar pa vodji obeh sistemov, Hasan ibn Saba v Alamutu in Mustafa Mond v Krasnem novem svetu, izkoriščata za uveljavljanje svoje volje do moči in doseganje lastnih ciljev.
Hasan ibn Saba je vitalen starec, srednje rasti, s temnimi lasmi in brado, ki še dodatno povečuje njegovo karizmatičnost. Je snovalec načrta, ki vključuje manipulacijo z ljudmi, da bi namesto njega izvajali atentate na seldžuške politične osebnosti, ki so prevzele oblast v pretežno šiitskem Iranu. Sam je predstavnik izmailcev, veje šiitske sekte islama. Je zelo sebičen vladar, saj za svoje lastne cilje in interese izkorišča prav tiste, ki so mu najbolj zvesti.
Mustafa Mond je prav tako srednje rasti in temnolas, a pri njem največ zanimanja vzbuja njegov globok in prodoren glas, ki posameznika kar vabi k poslušnosti. Sistem, v katerem živi, ljudi predestinira, njemu samemu je določil vodilni položaj, ki ga je popolnoma sprejel. Njegova naloga je, da skrbi za red in ustaljenost družbe ter za ugodje vseh posameznikov. Zaradi njegove inteligentnosti in svobodne volje mu je bilo ponujeno »kazensko« življenje na samotnem in mirnem otoku, kjer bi se lahko svobodno razvijal, a je raje izbral položaj svetovnega nadzornika, s čimer bo še naprej vrtel kolesje ustaljenega sistema. V tem se kaže njegov konformizem.
Hasanov načrt določata dve temeljni spoznanji. Prvo je, da neke višje resnice ni in da je človek v svetu nemočen, saj nikoli ne bo mogel gotovo vedeti, ali je nad njim božanstvo, ki kroji njegovo usodo. Spozna tudi, da je ljudstvo preneumno in preleno, da bi doumelo njegove pobude za upor proti Seldžukom. Ker imajo množice raje otipljivo laž kot resnico, ki prinaša negotovost, se odloči, da bo to izrabil v svoj prid in množicam posredoval lažno resnico, da s tem pridobi njihovo zvestobo in pokorščino.
Mustafa Mond pa spozna, da se morajo ljudje za mir in ustaljenost odreči znanosti, umetnosti in religiji, te sicer človeku osmišljajo življenje. Sam je bil nekoč znanstvenik, a se je za svoj položaj v novodobni družbi moral odpovedati znanosti, s tem pa se je strahopetno odrekel tudi delu svoje identitete.
Ko Hasan prvič pošlje trojico fedaijev v »raj« in jih skupaj z zvestima daijema opazuje, izrazi nezadovoljsto, ki spremlja njegovo vodilno funkcijo. Ker je spoznal, da višje resnice ni in da je človek obsojen na negotovost, to v njem vzbuja strah in dvom, zaradi česar ne more biti srečen. Tu daijema prizna, da bi raje bil na mestu Ibn Tahirja, naivnega fedaija, ker se svojega položaja, nevednosti in nemoči ne zaveda, ampak je srečen v neki svoji lastni, lažni resnici.
Mond pa v svojem dialogu z Johnom Divjakom, tujcem v novem svetu in pogumnim upornikom zoper sistem, razkrije, da je njegova primarna dolžnost skrbeti za srečo in ugodje drugih. Svojo nalogo dojema kot zahtevno in kot žrtvovanje samega sebe, da bi s tem osrečil druge. Srečen ne more biti, saj se je odrekel znanosti, umetnosti in religiji, ves čas pa nanj pritiska skrb za srečo in ustaljenost širše družbe.
Hasana pri njegovem načrtu najbolj ovira Obeida, eden izmed fedaijev, saj razmišlja zelo preračunljivo in pretkano, podoben način mišljenja pa spodbuja pri ostalih fedaijih, kar je razvidno, ko se fedaijem prepove razmišljanje o dekletih, a on to obrne na mišljenje o rajskih hurijah, razmišljanje o raju pa jim sistem dovoljuje. Njegova dvomljivost se pokaže tudi, ko ga Hasan pošlje v raj, a ne sprejme njegove hašiševe kroglice, ampak jo prikrito skrije v rokav. Tako kasneje ni omamljen in ne podleže rajski manipulaciji. Ko Hasan izve za njegovo izigravanje sistema, ga da hladnokrvno zadaviti in pokopati.
Mondu pa največjo oviro predstavlja starosvetovec John, saj s svojimi čustvi in vrednotami ruši družbeni red, na primer že s tem, da se zaljubi v Lenino in želi z njo imeti monogamno ljubezensko razmerje. Kot največji upornik pa se izkaže, ko se aktivno upre sistemu, saj predstavnikom kaste delta prepreči uživanje some, novodobne droge. Novosvetovci njegovega upora ne razumejo, Johna pa pošljejo na razgovor k Mondu. Po dialogu, v katerem mu Mond razloži sistemsko ideologijo, Johna naprej izkorišča za eksperimente, a se ta ponovno upre z iskanjem samote in s puščavniškim življenjem. V tem svetu ne more doseči miru in svobode, tragično si vzame življenje.
V Alamutu je glavni vir manipulacije rajsko doživetje, združeno s hašiševo omamo, ki fedaije prepriča o obstoju raja in jih s tem spremeni v vojake, ki so se pripravljeni na Hasanov ukaz žrtvovati. V Krasnem novem svetu pa so sredstvo manipulacije hipnopedični izreki, ki posameznike spodbujajo k potrošništvu, usmerjenosti k sreči, uporabi some za zatiranje neprijetnih čustev in promiskuitetni spolnosti, da bi bili zadovoljni in se ne bi upirali. Tako navidezen raj kot hipnopedični izreki temeljijo na človekovi nagnjenosti k nagonom, izpolnjevanju osnovnih bioloških potreb in iskanju zadovoljstva. Vendar je cilj alamutske manipulacije ustvarjati zasvojene vojake, ki so za ponovno doživetje raja pripravljeni umreti, medtem ko hipnopedični izreki želijo ustvariti srečne in zadovoljne potrošnike, ki bodo pasivni in poslušni.
Menim, da je v Krasnem novem svetu omejevanje svobode prikazano prepričljiveje, saj so posamezniki že na stopnji embria predestinirani, določeni so jim kasta, bodoči poklic, telesna višina in nivo inteligentnosti. Nimajo nikakršne svobode, da bi si izbrali, kaj bi v življenju počeli, lahko le sledijo vnaprej določenim tirnicam. Odvzete so jim tudi znanost, umetnost in religija, ki bi jim lahko posredovale vrednote in življenjski smisel, s tem pa omogočile svobodo in osebnostno rast.
Oba romana prinašata kruto spoznanje, da bi za svet miru, sreče in ustaljenosti, k čemur stremijo množice že tisočletja, morali žrtvovati vrednote, osebno svobodo in pristna ter globoka čustva. Posamezniki, ki bi svoje ideale in avtentičnost želeli obdržati, bi v takšnem “kolesju” družbe težko preživeli, saj totalitarna sistema v obeh romanih poskrbita, da moteči “koleščki” ne bi rušili družbenega reda.
BLAŽ PAŽON
INTIMNO KOT POLJE SVOBODE V ROMANIH ALAMUT IN KRASNI NOVI SVET
V romanih Alamut in Krasni novi svet spremljamo strog sistem, v katerega so posamezniki ujeti in v katerem ni prostora za intimnost. Alamutski vladar Hasan ibn Saba v svoji hierarhični stvaritvi sistema ustvarja živa bodala, goreče borce za izmailsko stvar, fedaije, ki bi mu bili popolnoma zvesti. V Krasnem novem svetu pa eden izmed desetih svetovnih nadzornikov, Mustafa Mond, skrbi za srečo v družbi predestiniranih pripadnikov kastnega sistema.
Alamutski sistem je strog in vojaško naravnan, saj je glavni cilj Hasanovega načrta ravno stvaritev fanatičnih borcev, s katerimi bi si pridobil popolno oblast in strahospoštovanje svetovnih vladarjev. Vrhovno načelo izmailstva, ki pravi, da ni nič resnično in posledično vse dovoljeno, je Hasanovo glavno vodilo, ki upravičuje njegova dejanja. Pred vladarjem trepetajo tudi njemu neposredno podrejeni učitelji, daiji in celo velika daija, čeprav so višje na hierarhični lestvici. Glavne vrednote tega islamskega sistema so vdanost vrhovnemu poglavarju, neomajna vera ter fanatično žrtvovanje, ki naj bi mladeniče popeljali v raj. Mladeniči se urijo v vojaških spretnostih, dogmatiki in obvladovanju duha nad telesom. V vrtovih za gradom je ibn Saba ustvaril navidezne rajske vrtove, ki mu služijo kot glavno sredstvo manipulacije. Prav tako strog je tudi sistem v njih, saj Hasan le tako lahko zagotovi, da bo njegov načrt uspel.
Geslo nove svetovne države v Krasnem novem svetu, ki poziva k skupnosti, istosti in stalnosti kot parodija na geslo francoske revolucije predpisuje glavne vrednote družbenega sistema, v katerega so posamezniki predestinirani že pred rojstvom. Najvišja vrednota, h kateri stremijo predstavniki petih kast, je zagotovo družbena, skupna sreča, ki jo posamezniki dosežejo z uživanjem some, droge, od katere so odvisni vsi. Sistem zavrača čustva, umetnost, znanost in mišljenje, saj meni, da lahko to ogrozi njegovo stabilnost. Ljudje zgolj zadovoljujejo primarne potrebe, se predajajo hedonizmu in potrošnji ter se pustijo voditi svetovnim nadzornikom. Eden izmed njih je tudi Mustafa Mond, ki se prav tako kot alamutski vladar zaveda vseh pomanjkljivosti sistema, a kljub temu zaradi volje do moči ostaja na položaju, s katerega manipulira z množicami.
Oba sistema sta tako vodena s strani elite, ki se ne ozira na moralo in v zameno za zasebno srečo skrbi za obči mir in zadovoljstvo. Hasan in Mond se v vlogi voditeljev kažeta kot nadpovprečna posameznika, ki vodita zmanipulirane množice in se ne ozirata na sredstva, ki jih za to koristita. Oba sistema si tako prizadevata za nek višji cilj, a pri tem zatirata intimnost svojih članov.
Na Alamutu zasebnosti ni, saj so posamezniki ujeti v sistem, v katerem je njihova svoboda ničelna. Vsi se borijo za višji, verski in politični cilj, da bi se osvobodili seldžuške nadoblasti. Hasan meni, da intimna čustva ogrožajo njegov veliki načrt in so zato zatirana. Prav tako je intimnost zatirana tudi v novi Svetovni državi, saj ogroža stalnost družbe, ki je edini možni način za družbeno srečo. Nesvoboda posameznikov se odraža v obeh sistemih z zatiranjem razmišljanja o čemerkoli, s čimer se lahko dosegajo cilji voditeljev.
V obeh sistemih pa se najdejo posamezniki, ki v neskladju s pričakovanji razmišljajo. Na Alamutu je takšen posameznik mlad fedai ibn Tahir, ki ga Hasan pošlje ubit velikega vezirja Nizama al Mulka. Ta mu med umiranjem razkrije resnico o rajskih vrtovih, kamor je bil prej poslan Tahir. To v mladeniču sproži željo po maščevanju, ki mu je tudi omogočeno. A Hasan ga da ob vrnitvi na Alamut zvezati, saj je hitro doumel, zakaj se je bistri mladenič vrnil. Hasan mu razkrije svoj načrt in ibn Tahir ga razume. S tem je Hasan dobil duhovnega sina, ki ga je kot vedoželjnega filozofa Avanija poslal v svet spoznavat modrosti.
V Krasnem novem svetu je takšen posameznik Divjak John, ki je ves čas življenja v rezervatu hrepenel po civilizaciji, ki mu jo je opisovala mati Linda. Ko je spoznal iztirjene vrednote nove Svetovne države, je doživel veliko razočaranje, ki se je stopnjevalo v upor. Želel si je intimnosti in svobode, ki pa ju tam ni mogel doseči, zato se je uprl. Sprva Lenininemu razvratu in naposled celotni družbi z metanjem some skozi okno. Po posledični aretaciji in spoznanju resnice o krasnem svetu, kakršnega si je predstavljal prej, se je umaknil v puščavniško življenje v opuščeni svetilnik in se, ker še tam ni imel zasebnosti, nazadnje ubil sam.
Usodi obeh junakov, ki se zaradi nestrinjanja s sistemom in želje po pravici do intimnega sveta, ki jo sistem zatira, le-temu upreta, se razlikujeta. Ibn Tahir je kljub uporu izpuščen in na koncu dobi možnost izstopa iz Hasanovega sistema ter zasebnega življenja, medtem ko se Divjakovo življenje tragično konča. Nova Svetovna država je tako zakoreninjena v njenih prebivalcih, da spremembe sistema ali izstop iz njega sploh niso možni.
Ravno zaradi slednjega menim, da je nasilje nad posameznikom in njegovo svobodo večje v romanu Krasni novi svet. Ko John spozna, da sveta ne more spremeniti, saj je preveč zakoreninjen v predestiniranih in s hipnopedijo naučenih ljudeh, se sam umakne v opuščen svetilnik. Še v samoti posameznik ne more živeti intimnega življenja, saj Johna ljudje obiskujejo kot atrakcijo, kar privede k temu, da Divjak podleže množici in se skupaj z njo spusti v ekstatično orgijo. Razočaranje nad samim seboj ga privede do tragičnega samomora.
Kljub temu da na Alamutu uporabljajo več fizičnega nasilja, menim, da je psihično nasilje, ki se ga poslužujejo svetovni nadzorniki za usmerjanje družbe, dosti hujše. Posameznik je v ta sistem ujet že z rojstvom, pred katerim je zaradi genskega inženiringa določena njegova usoda. Nasilje nad posamezniki se tako začne že pred rojstvom oziroma iztočitvijo, kakor temu rečejo v Svetovni državi, nadaljuje pa s hipnopedijo in somo. Posamezniki se vedejo kot nebogljeni otroci, ki hedonistično živijo in se ničesar sploh ne zavedajo. Iz sistema posameznik ne more izstopiti, kakor je to želel John, saj je v njega že rojen in tako močno usmerjan s strani elite, da se svoje nesvobode sploh ne zaveda.
Menim, da je sistem, kot je opisan v distopičnem romanu Krasni novi svet, grozljiv ravno zaradi ujetosti nezavednih posameznikov. Država, ki posega tudi v posameznikovo zasebnost, je strašljiva in vsi bi se morali zavedati grozot, ki jih tak sistem predstavlja. Mislim, da so nekateri motivi, prikazani v romanu, danes že resnični in bi nas zato moralo skrbeti. Poseganje sistema v intimnost pomeni uničevanje enkratnosti vsakega človeka. Ravno ta unikatnost je glavna lastnost, ki nas dela človeške, zato se ne bi smeli pustiti zmanipulirati s strani Velikih bratov, kot jih imenuje Orwell v svojem romanu 1984 in kakršna sta v obravnavanih romanih Mond in Hasan, temveč razmišljati s svojo glavo. Čeprav nam resnica res ni dostopna, kakor pravi Hasan, to ni opravičilo za makiavelistično doseganje ciljev peščice posameznikov, ki jim ne bi smeli podleči, čeprav nam obljubljajo za ceno osebne svobode in intimnosti občo, družbeno srečo in mir.
ANŽE PRIMOŽIČ