‘Mislim, ljudje delamo celice. Ljudje umetno spajamo elektrone in atome in te delce. Lahko ustvarimo boljšo verzijo sebe. Lahko ustvarimo še eno verzijo sebe. Mislim še posebej, če imaš dober DNK, ne. Potem še posebej. In pol, kdo je pravi ti? Mislim, kdo je boljši ti? Ti ali tvoj klon? Kaj če te on nadvlada, mislim, kaj če? Kdo si ti pol?’
Sedele smo v Ljubljani, večerilo se je. Razmišljale smo o vsem tem in o vsem drugem, nakar se nam približa očitno pijan moški. Mislila sem, da bo svojo pot nadaljeval, vendar je ni. Ustavil se je točno pred nami in začel govoriti o molekulah. Začel govoriti o atomih in elektronih, protonih in nevtronih. Začel je razmišljati o stvareh, na katere sama niti pomislila ne bi. Ljudje lahko ustvarimo sami sebe še enkrat. Ukrademo DNK, ukrademo misli. Umetna inteligenca.
‘Vidu sem hudiča. A si ti že kdaj vidla hudiča? Mislim, kaj pa naj vidim, če ne hudiča? Mislim, pogledam se v ogledalo in sem imel roge, veš. Prave roge. Pa ne sej niso bli rogi. Bla je taka… energija, aveš. Taka energija. In je biu cel cunami veš. Miljarda ljudi je umrla zarad te energije, a veš. No, ne miljarda. 300 000 mogoč. Pa sej to še 50% tega ni. Pa ne cunami, ne. Potres je bil, a veš on, pri Sv. Heleni? Kolk jih je umrlo? 100 000? Sam edn je preživel, a veš. Pa sej to še ni tok hudo, ne. Ne, moj foter je hujši, on je hudič. On je naredu cunami. On je meu tako moč, veš. On ko je hotu je to naredu. In kaj nej bom zej js, če sm isti kot on. Isti hudič?’
Nisem videla hudiča, pa vendar, on ga je. Njegov oče – hudič. Povzročil je cunami, potres, uničenje sveta. On ne bo nič boljši, pravi.
Koliko mladih, koliko genijev preživlja z alkoholom prepojene dneve na mestnih ulicah? Koliko zdravil za raka se skriva v temnih kotih? Koliko matematičnih genijev prosi za denar, koliko zdravil za HIV igra kitaro nekje za reko, koliko genialnih ust je preslišanih, ker nimajo zadostne izobrazbe?
Koliko zamisli o reformah države, zviševanju življenjskega standarda se skriva v možganih z luknjami, prepojenih z marihuano? Koliko jih je tiho, ker jih nihče ne posluša?
Preveč. Poslušajte, ustavite se. Mladi nismo neizobraženi in neizkušeni zarodki, ki šele vstopajo v svet. Polni smo zamisli in idej, ki bi človeštvu lahko dejansko koristile. Prenehajte s pranjem možganov, prenehajte z amerikanizacijo. Ne glede na to, kako butasto se sliši, reci NE kokakoli. Oglasi se, zakriči svoje mnenje!
Hvaležna sem, da se je tisti pijanec ustavil pred nami, da smo se odločile usesti na tisto mesto, da smo šle v Ljubljano, da smo ga poslušale, da nas je varnostnik čudno opazoval iz daljave in ni nič ukrenil.
