PLEČNIKOVO ODLIČJE 2019 ZA RAZSTAVO TENDENCE, POD KATERO STA SE PODPISALA NAŠA NEKDANJA DIJAKA TIM JEVŠENAK IN MONIKA VEŠLIGAJ S SODELAVCI
Že kot prvošolca programa umetniška gimnazija – likovna smer sta bila Timotej Jevšenak in Monika Vešligaj drugačna – Tim vselej do ušes nasmejan, zelo živahen, radoveden, vedno tam, »kjer se je dogajalo«, poln kolektivnega duha, zdravega humorja, ravno prav poreden, da je bilo vselej simpatično in nikoli dolg čas, Monika pa izjemnoskrbna, redna, natančna, odgovorna, potrpežljiva in prijazna, da sošolci niso niti pomislili, da je ne bi imenovali za predsednico razreda, in to kar nekaj »mandatov«.
Z zalogo splošnega in strokovnega znanja, ki sta ga razen v šolskih učilnicah radovedno nabirala tudi na številnih strokovnih ekskurzijah, v delavnicah, na umetniških taborih in v mnogih projektih, v katerih sta aktivno sodelovala, sta oba odprla vrata iste fakultete – v Ljubljano sta odšla študirat arhitekturo. A vezi, ki so se ustvarile med nami, so bile premočne, da bi kljub redkim srečanjem zbledele. Vsaj tu in tam se še vedno vračata na GCC, kot bi hotela vsaj malo podoživeti svoj srednješolski čas. Tim ostaja na moje veliko veselje tudi že vsa leta zvest svoji vlogi voditelja tradicionalnih ruskih večerov, že kar precej časa pa vodi ob sobotah na šoli tudi tečaj arhitekturnega risanja za tiste dijake, ki se želijo vpisati na študij arhitekture. Ob naključnem srečanju pred dobrim letom in pol na parkirišču ob Prešernovi ulici v Celju sem izvedela, da imajo s kolegi v mislih velik projekt, to je raziskovanje celjske arhitekture in urbanizma med leti 1955 in 1985. Zdelo se mi je zelo zanimivo, saj v ta čas spada tudi velik del »mojega veka«. Ko so mladi raziskovalci – poleg Tima in Monike še Adam Breznik, Domen Ermenc in Pia Klančar – začelibrskati za gradivom, sem prav občudovala njihovomarljivost in garaško zbiranje dokumentacije ter iskanje ne ravno obsežne literature o tem obdobju. Navezali so stike s še živečimi ustvarjalci te arhitekture, da so v intervjujih z njimi izvedeli še kakšne zanimive podrobnosti. Tudi iskanje prostoraza razstavo je zahtevalo zelo veliko truda in napora, kot da bi na MOC sprva ne verjeli povsem, da mislijo ti mladi ljudje zelo resno in da se gredo čisto prave raziskovalce. A so jih prepričali in dobili razstavni prostor v že precej let opuščeni nekdanji znani celjski gostilni Majolka. Spomnim se Timovega navdušenja, ko mi je povedal, da imajo krasen prostor, in žarel ob pripovedovanju o nadaljnjih načrtih. Ker vrat Majolke že dolgo ni odprl nihče, se je bilo seveda treba intenzivno lotiti najprej priprave prostorov za razstavo zbranega gradiva. Motivacija je bila izjemna, MOC je primaknila tudi sredstva in oktobra 2018 je izvesek pred vhodom v Majolko vabil tako Celjane kot druge obiskovalce na razstavo, ki so jo avtorji poimenovali Tendence. Na zanimivih železobetonskih mrežah so bili z velikim smislom predstavljeni načrti in fotografije posameznih objektov in mestnih četrti, ki so jih po načrtih znanih arhitektov Jagriča, Cvete in Jureta Sadarja, Polutnika in drugih zgradili v Celju med leti 1955 in 1985: vrsta osnovnih šol, med njimi tudi IV. osnovna, v kateri sem osem let tudi sama nabirala znanje, Osrednja knjižnica Celje, zgradbe nekdanje Agrotehnike, prve veleblagovnice v Celju, to je bil »T«, Lesnine v Levcu, Slovenijalesa v nekoč Zidanškovi, danes Gosposki ulici, naselij na Lavi, Hudinji, Ostrožnem, Novi Vasi itd. Vse, kar je bilo mogoče videti na razstavi, je bilo popisano tudi v zajetnem katalogu s komentarjem v slovenskem in angleškem jeziku.
Razstava ni ostala brez odmeva. Prav nasprotno. V Celju je pritegnila tolikšno pozornost, da so jo na MOC nagradili z nagrado celjske zvezde, a ker seže dober glas daleč, si je v Ljubljani prislužila tudi Plečnikovo odličje za leto 2019. Slednjega so avtorji prejeli v ponedeljek, 15. 4., na slovesni podelitvi v slavnostni dvorani Narodne galerije v Ljubljani iz rok namestnika predsednika skupščine Sklada arhitekta Jožeta Plečnika.
Tim Jevšenak in Monika Vešligaj, še do »včeraj« dijaka naše UG, sta se skupaj z Adamom Breznikom, Domnom Ermencem in Pio Klančar dotaknila zvezd. A zvezdno nebo je neskončno, zato verjamem, da jih bo še vabilo. Da bi se ga le še čim večkrat dotaknili!Skupaj ali vsak zase!
Iskrene čestitke in še veliko raziskovalne in ustvarjalne energije!
Darja Poglajen
