Zelo sem vesela, da se je na GCC začela razvijati ideja o predstavitvah študijskih smeri z nekdanjimi dijaki, ker sem sama to pogrešala in sem morda ravno zaradi pomanjkanja informacij prvič izbrala napačen študij.
Zelo mi je žal, a v petek se ne bom uspela udeležiti predstavitve, ker ostanem čez vikend v Ljubljani, kjer se pripravljam na izpitne obveznosti v naslednjem tednu.
Spodaj pripisujem nekaj stvari, ki bi jih v petek morda povedala mlajšim kolegom. Če pride prav, lahko kdo prebere ali obnovi moje razmišljanje. Poskušala sem napisati čim bolj jasno, a nisem prepričana, če mi je to dobro uspelo. Pa vendar …
Menim, da bi bilo dijake potrebno spodbujati k razmišljanju o študiju že v prvem letniku. Gimnazija zelo hitro mine in čas, ko se je potrebno odločiti, kam in kako usmeriti svoje življenje, pride nenadoma kot težka obremenitev. Problem se pojavi, ker nam prej ni nihče povedal, da je potrebno razmisliti tudi o načinu življenja v prihodnosti, na katerega bo v precejšnji meri vplivala služba. Ali me zanima več stvari in želim v življenju početi različne stvari? Ali mi bo izobrazba omogočila delo na različnih področjih? Ali bom omejen na delo v svoji državi ali se diploma prizna tudi drugod? Koliko prostega časa želim imeti? Ali mi več pomeni opravljanje poklica z zanesljivejšo zaposlitvijo ali poskusiti tudi tam, kjer je konkurenca večja in se boriti za preboj na svojem področju? Ali sem oseba, ki želi sprejemati bolj ali manj odgovorna (rizična) dela? Ali imam rajši delo po ustaljenem vzorcu ali sem bolj usmerjen v raziskovalno razmišljanje? Sem uspešnejši kot individualist ali dober v timskem delu? Sem večji praktik ali teoretik?
To je nekaj vprašanj, o katerih sem sama začela razmišljati šele po tem, ko sem se že odločila za pravo. Šele takrat sem ugotovila, da se sprejemanju tako pomembne odločitve sploh nisem posvetila, do trenutka, ko sem ugotovila, da je bila izbira napačna. Vedno sem prelagala razmišljanje o tem in čakala, da bo prišla močna želja po nekem določenem študiju sama od sebe. Tudi ko je nastopil januar 2011, le dva meseca pred terminom, ko je bilo potrebno oddati prijavo za študij, nisem vedela kaj študirati. Ker nisem imela nobene jasne predstave o tem kako in kaj, sem sprva mislila za leto dni oditi v tujino in si vzeti nekaj časa za razmislek.
Žal sem, verjetno nezavedno, klonila pod pritiskom našega, še vedno konzervativnega, slovenskega razmišljanja, po principu čim prej končati študij in se zaposliti … Na misel mi je prišlo pravo, v smislu, da je to zelo širok študij in bom lahko kasneje delala skoraj na vseh področjih. Pravniki so potrebni povsod; v medicini, v javnih ustanovah, pri športu … Kasneje sem ugotovila, da je pravnik, npr. v medicini prava, še vedno zgolj pravnik. Omejen je s pravniškim načinom razmišljanja in se ne poglobi v zadeve tistega področja vedno po zdravi pameti in racionalno, temveč po nekih predpisih, ki niso vedno tako ”naravna pot”.
Kljub pridnemu delu in opravljanju dolžnosti na PF sem kmalu ugotovila, da to nisem jaz in začela razmišljati o drugih možnostih. Ko sem razmislila o sebi in vprašanjih, ki sem jih navedla zgoraj, sem se odločila, da se vpišem na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, smer dentalna medicina. Prijavila sem se na izboljševanje mature. Prvič sem točno vedela, kaj hočem, zato sem se odločila, da 1. letnika prava, ob pripravah na maturo, ne bom poskušala končati. Načrt je uspel in sedaj sem na MF, kjer sem zelo zadovoljna.
Povedati želim, da je nujno dobro razmisliti o sebi in si vzeti čas za to, da ugotovite, kaj hočete. In to čim prej! Večina dijakov se v prvi vrsti ukvarja z bojaznijo pred maturo, namesto da bi raziskali sebe in na podlagi tega izbrali pravi študij. Ko veš kaj hočeš, lahko to zagotovo izpelješ, kljub tveganju, ki se pojavi.
Seveda je to težka naloga in velikokrat se zgodi, da se odločimo napačno. Vseeno pa se v primeru zmote ne ustrašite. Država nam (zaenkrat) še omogoča možnost, tako da lahko napačno odločitev popravite. V tem primeru se ne ozirajte na to, kaj pravijo drugi in na to, da boste ”izgubili” eno leto. Menim, da to moje leto kljub temu ni bilo izgubljeno. Spoznala sem en študij več, drug način razmišljanja, številne ljudi … Predvsem pa, da če situacija deluje še tako strašno, lahko na drugi pogled postane super življenjska izkušnja.
Zavedajte se, da je Slovenija še vedno zelo zaprta država. V tujini je normalno, da gredo mladostniki bodisi pred bodisi med študijem za leto dni v tujino, kjer si nabirajo življenjske izkušnje ter spoznavajo možnosti, ki jih ponuja življenje. Ni nujno, da boste z izobrazbo, ki jo boste pridobili, delali na svojem področju. Vedno pogosteje izobrazba ni obvezen predpogoj za opravljanje specifičnega dela. Pomembne so izkušnje, ki jih imate in to, kako dobro se znajdete.
Nočem biti preveč iracionalna, a vendarle naj ob koncu zapišem še zadnji predlog … Ustavite se za hip v hitrem tempu in obveznostih ”dobrih državljanov” ter prisluhnite, kaj čutite, ko izklopite glavo. Če ne boste začutili, kaj želite, boste morda začutili, kje se počutite neprijetno in česa si ne želite. Potem pa to obdelajte še s 85 % razuma :).
Še enkrat najlepša hvala za vabilo. Ker sem še vedno precej čustveno navezana na GCC, mi je resnično žal, da se tokrat ne morem odzvati. Z veseljem bom prišla prihodnjič.
Pa veliko sreče!
Maja Pen, maturantka generacije 2011
//
