Dobili smo pismo (seveda v elektronski obliki :)) naših debaterjev z Tajske, ki po neprespani noči pridno nadaljujejo z oblikovanjem predstavitve za jutrišnji dan. Objavljamo njihovo doživetje potovanja in prvega dne v daljnji deželi.
Prvi dan projekta Discuss, understand, change … environement! smo preživeli predvsem na letalih in letališčih, ki bodo za vsaj milijardo ljudi, ki smo jih preleteli, ostali zgolj neizpolnjene sanje. Potovanje se je začelo s sanjskim razgledom na morje in Alpe, ki so se dvigale iz megle kakor od človeka nedotaknjeni rajski otoki. Po postanku v Zürichu smo se ponovno odpravili preko Slovenije ter nadaljevali pot preko Balkana, Male Azije, Iraka, naftnih držav v Perzijskem zalivu in pristali v Doki v Združenih arabskih emiratih. Nočni pogled na naftne in plinske ploščadi, naftovode, rafinerije, avtoceste in mesta sredi morja ter puščave nam je vzbujal mešane občutke občudovanja in nelagodja, saj nam je postalo še bolj jasno, kako nafta vlada današnjemu svetu.
Po kratkem postanku v Dohi, kjer smo letalo ujeli zgolj zato, ker Quatar Airlines počaka vse svoje potnike, smo odleteli naprej proti Bangkoku ter pri tem preleteli Indijski ocean, Indijo in velik del Indokine. Preigrali smo računalniške igrice, preizkusili vse šampone, kreme in gumbe v stranišču našega Boeinga 777, pregledali nekaj epizod Mentalista, obnovili vsebino zadnjega Jamesa Bonda ter preizkusili letalsko hrano in pijačo.
Ob prihodu v Bangkok smo tri ure čakali še na prihod Litvancev ter se nato soočili s kruto realnostjo. Prehod iz klimatiziranega letališča, kjer je bilo 19 stopinj, na svež Tajski zrak z 85 % vlažnostjo ter 38°C je bil enak, kot bi se pri hoji zaletel v steno. Sledila je dvourna vožnja s Toyoto ekspres, kjer smo se brez varnostnih pasov po predmestju vozili z 130 kilometri na uro, v središču mesta pa se je promet ustavil. Najbrž bi bili v hotelu prej, če bi se odpravili peš. Kljub temu smo po prihodu v hotel na grozo tajskih gostiteljev želeli takoj oditi na oglede, kar je po njihovem mnenju pomenilo, da z nami resnično ni nekaj v redu. Tako smo v hotelskem bazenu počakali do 16. ure po lokalnem času, nakar smo se z lokalnim avtobusom odpravili do najbližje tržnice. Avtobus je imel od sandalov lakirana lesena tla (deske), montirane ventilatorje na stropu, ni pa imel vrat … Domačini na avtobusu so nas opazovali kot da bi zagledali Jetija.
Tržnica, na kateri nakupujejo predvsem lastniki restavracij, nas ni razočarala. Njen vonj nam bo ostal v spominu, najbrž pa tudi v naših oblekah. Ribam, žabam in kačam, ki na pladnjih počasi izdihujejo, se sicer ne godi dobro, zato pa je tržnica raj za mačke, ki se lahko prosto sprehajajo po policah in grizljajo razstavljena sveža živila. Po prihodu Kitajcev se je z večerjo in uradnim pozdravom naš projekt na Tajskem tudi pričel. Čakajo nas naporni dnevi, v katerih bodo morali dijaki in študentje iz različnih držav med sabo sodelovati pri debatah, pripraviti predstavitev, saditi mangrove, si ogledati še mnogo zanimivosti in seveda preživeti še tisto malo prostega časa, ki jim ga ostane.
Po več kot 40 urah akcije je čas, da se spočijemo, saj se je že začel nov dan.
