IZ BRUSLJA ZA SLEDKO, MITJA SUVAJAC
November 2018, Celjski dom: nekaj ur pred Ruskim samovarjem me pokličejo iz Celjskega mladinskega centra in rečejo, da mora nekdo enkrat februarja v Bruselj, kjer da bo govora o mladih in prihajajočih evropskih volitvah. No pa grem, odgovorim in se prijavim ter v naslednjem mesecu na prijavo kratkomalo pozabim. Januarja dobim sporočilo evropske komisije, ki mi razloži, zakaj sploh grem v Bruselj in mi pove vse točne datume in program dogodka. Pride februar in tista nedelja, ko jaz letim v Bruselj. Od tega potovanja, rečeno po resnici, ne pričakujem preveč, ampak grem, izkušnje nikoli ne škodijo. Ko pristanem, ugotovim, da Bruselj le ne bo tako slab, saj je že prvi vtis, ko je vlak, ki pelje z letališča v mesto, točen, zadovoljiv. Ko se prvi dan, ko uradnega programa še ni, sprehajam po mestu, me ulice znova in znova presenečajo, tako tiste najmanjše, kot seveda Grand Place in Mont des Arts, eni najlepših ulic, kar sem jih videl v Evropi.
V mestu si ogledam še najzanimivejša glasbila v Muzeju glasbil MIM, za konec pa si privoščim še pravi bruseljski vafelj s temno čokolado, naposled se odpravim nazaj v hotel. Na družabni večerji spoznam vse sorte ljudi, od odvetnikov, politologov pa do učiteljev in znanstvenikov in si rečem, da mogoče pa res nekaj bo iz tega mojega Bruslja.
Ponedeljkovo jutro začnemo s predavanji, ki nam povedo, da so nas poklicali, da postanemo njihovi “Young multipliers” ali lepo slovensko “mladi multiplikatorji”, se pravi ljudje, ki bi prepričali druge ljudi, še posebej mladino, naj gredo volit. Povedo nam, da mladi enostavno nočemo iti volit. Ja, o mladih govorim v prvi osebi, čeprav sam volim, sem še vedno mlad. Cel dan poslušamo o EU in ugotovimo, da je prodajati EU kot nekaj najboljšega in popolnega na tem svetu, čisti nesmisel, da pa bo treba mladim v glave vbiti, da se odločitve o njihovih življenjih sprejemajo na nivoju EU, in da če je kdaj čas za glasno izražanje svoje volje, je to na volitvah, saj da oblastnikom oblast še vedno ljudstvo in prav to, po navadi zelo glasno, ljudstvo noče na volitve, z največjim veseljem pa se nad izvoljenimi pritožuje. Ugotovimo tudi, da je nam mladim, mlademu ljudstvu svoboda samoumevna in se že skoraj nostalgično spomnimo korenin EU, ampak ugotovimo, da s prodajanjem svobode ne bomo prišli daleč, ker to imamo in dokler jo imamo, je ne bomo cenili. Dorečemo tudi, da bo treba mladino podučiti za kakšne ideje sploh volijo, ko se 26. maja odpravijo na tisto sveto mesto demokracije, ki mu pravimo volišče in se zavemo, da bo treba evropsko politiko spraviti na pota slave, ki jih ubirata lokalna in državna politika, se pravi v gostilne, v šole, na avtobuse, skratka med ljudi. Ljudje moramo ugotoviti, zakaj sploh plačujemo vse tiste poslance v Bruslju, kaj oni tam sploh zagovarjajo. Vprašanja, ki jih sprašujemo mladi, se trudimo postaviti v evropski okvir in se odločimo ta okvir prestaviti v domače okolje. Tako do večera razpravljamo in ugotavljamo, kako mlade zbuditi in jih spraviti na volitve.
V torek nadaljujemo podobno, le da dobimo konkretna orodja, materiale in metode, kako mlade zainteresirati za politiko, ali bo vse to delovalo, ne ve nihče, bomo videli maja. Zaključimo ob enih, nekaj ur pred mojim letom domov, zato se odločim, da če sem jedel belgijske vaflje se spodobi spiti tudi belgijsko pivo, zato grem še na zadnji sprehod v mesto, kjer pojem odličen hamburger, spijem eno veliko Stello in se vrnem na vlak, zasedem sedež 20C na letalu ter odjadram domov.
