Tako njeni pozitivni učinki kot tudi miti o njenem nastanku segajo daleč v zgodovino, njena pot pa je marsikdaj zavila proč od izhodišča. Tudi letos na naši šoli praznujemo dneve čokolade ob koncu šolskega leta, tokrat pa se bomo naučili nekaj novega o čokoladi nekoč in danes, zaključili pa tradicionalno “izkustveno” v sredo, 16. 6., med glavnimi odmori, ko na rondo za šolo vabi kemijski krožek, ki za nas pripravlja posebno čokoladno pregreho.
Čokolada je narejena iz plodov kakavovih dreves, ki izvirajo iz Srednje in Južne Amerike. Plodovi se imenujejo stroki in vsak strok vsebuje približno 40 kakavovih zrn. Zrna se posuši in praži, da se ustvarijo kakavova zrna.
Čeprav se mnenja strokovnjakov glede začetkov čokolade razlikujejo, veliko zgodovinarjev trdi, da so bili sledovi teobromina (t. j. poživilna spojina, ki jo lahko najdemo v čokoladi in čaju) najdeni že okoli leta 1500 pr. n. št. v starodavnih olmeških lončkih. Olmeki so svoje znanje nedvomno predali na srednjeameriške Maje, ti pa čokolade niso zgolj uživali, ampak jo tudi častili. Kljub pomembnosti čokolade v njihovi kulturi, pa ta ni bila rezervirana le za najpomembnejše, temveč so jo v številnih gospodinjstvih uživali pri vsakem obroku. Njihova čokolada je bila gosta in penasta, večkrat pa so jo kombinirali s čiliji, medom in vodo.
Civilizacija, ki je uživanje sladkega pregreha povzdignila na višjo raven, pa so bili Azteki. Verjeli so, da so kakavova zrna božji dar, zato so bila vredna več kot zlato. Uživali so jih v vročih, hladnih in začinjenih pijačah, prav tako pa so jih uporabljali kot valuto, s katero so lahko kupili hrano in drugo blago. Za razliko od Majev, je bila tukaj čokolada v večji meri del višje kulture in premožnejših, a so jo na porokah in drugih praznovanjih uživali tudi prebivalci nižjih slojev. Najbolj razvpit ljubitelj azteške čokolade je bil mogočni vladar Montezuma II., ki naj bi vsak dan za energijo in kot afrodiziak spil več kot 4 litre čokolade, nekaj zrn pa rezerviral tudi za svojo vojsko.
Tudi mnenja glede tega, kdaj naj bi čokolada prispela v Evropo, se delijo. Nekateri menijo, da naj bi jo na celino prvi pripeljal Krištof Kolumb, ki je na poti v Ameriko prestregel trgovsko ladjo, leta 1502 pa prestrežena kakavova semena pripeljal s sabo v Španijo. Druga zgodba pa navaja, da naj bi španskega konkvistadorja Hernana Cortesa s čokolado seznanili Azteki na Montezumovemu dvoru, ta pa naj bi svoje novo pridobljeno znanje o kakavovih zrnih varoval kot dobro ohranjeno skrivnost. Ne glede na to kako se je ta priboljšek znašel v Evropi, so leta 1585 Španci začeli uvažati kakavova zrna, temu pa so sledile tudi druge države, med drugimi Italija in Francija.
Po Evropi se je kmalu razširila čokoladna manija, z velikim povpraševanjem pa so nastale plantaže, na katerih je delalo na tisoče sužnjev. Ker evropske brbončice s tradicionalnim azteškim receptom niso bile zadovoljne, so začeli izdelovati lastne vrste čokoladnih napitkov s trsnim sladkorjem, cimetom in drugimi aromami, medtem pa so se po Londonu, Amsterdamu in drugih evropskih mestih že pojavile modne čokoladne hiše za premožnejše.
Tudi Amerika se je leta 1641 po prihodu španske ladje prvič seznanila s čokolado, kmalu pa je postala najbolj uvožen izdelek iz njenih kolonij. Tudi njihova ljubezen do čokolade se je stopnjevala, tako kot tudi proizvodnja, med revolucija pa so jo vojaki dobivali celo kot plačilo namesto denarja.
Sprva je bila čokolada pregreh evropske smetane, leta 1828 pa je nizozemski kemik van Houten odkril način obdelave zrn z alkalnimi solmi, s čimer je ustvaril čokolado v prahu, ki jo je bilo lažje mešati z vodo. Postopek je postal znan kot “nizozemska predelava”, čokolada pa kot “nizozemski kakav”. Van Houten naj bi izumil tudi stiskalnico za kakav, čeprav v nekaterih poročilih piše, da je stroj izumil njegov oče. Stiskalnica je ločila kakavovo maslo od praženih kakavovih zrn, da je poceni in enostavno izdelala kakav v prahu, iz katerega so ustvarili široko paleto okusnih čokoladnih izdelkov. Tako nizozemska predelava kot preša za čokolado sta pripomogla, da je bila čokolada dostopna vsem. Odprla je tudi vrata za serijsko proizvodnjo čokolade.
Večino 19. stoletja so čokolado uživali kot pijači, ki so jih namesto vode dodajali mleko, leta 1847 pa je Britanec J. S. Fry s svojimi sinovi ustvaril prvo čokoladno ploščico iz sladkorja, kakavovega žganja in masla. Za dodajanje posušenega mleka v prahu k čokoladi in ustvarjanje mlečne čokolade je zaslužen Švicar Daniel Peter. Nekaj let kasneje je začel sodelovati s prijateljem Henrijem Nestlejem, s katerim je ustanovil nam vsem znano podjetje Nestle in mlečno čokolado predstavil množičnemu trgu. Kljub napredovanju je bilo čokolado še vedno težko žvečiti. Leta 1879 je švicarski čokoladar Rudolf Lindt izumil stroj, s katerim je mešal in prezračeval čokolado, tako pa ji je dodal konsistenco, ki se stopi v ustih in se dobro meša z ostalimi sestavinami. Do konca 19. in začetka 20. stoletja so družinska čokoladna podjetja, kot so Cadbury, Mars, Nestle in Hershey množično proizvajala različne čokoladne slaščice, da bi zadostile naraščajočemu povpraševanju po sladkih dobrotah.
Sodobna proizvodnja čokolade ima svojo ceno. Ker se mnogi pridelovalci kakava trudijo preživeti, se nekateri obračajo na nizko plačno ali suženjsko delo (včasih pridobljeno s trgovino z otroki), da ostanejo konkurenčni.
To je spodbudilo množična prizadevanja velikih proizvajalcev čokolade, da ponovno razmislijo o dobavi kakava. Prav tako je prišlo do pozivov k bolj “pošteni trgovini” čokolade, ki je ustvarjena na etičen in trajnosten način.
Pravična (fair trade) trgovina je “trgovinsko partnerstvo”, ki temelji na dialogu, transparentnosti in spoštovanju in si prizadeva za večjo enakopravnost v mednarodni trgovini. Prispeva k trajnostnemu razvoju s tem, da ponuja boljše pogoje prodaje in zagotavlja pravice marginaliziranih proizvajalcev in delavcev, predvsem iz ekonomsko manj razvitih dežel. Organizacije, ki se ukvarjajo s pravično trgovino in ki jih podpirajo potrošniki, se aktivno vključujejo v podpiranje proizvajalcev, osveščanje in vodenje kampanj za spremembe v pravilih in praksi konvencionalne mednarodne trgovine.
NAČELA PRAVIČNE TRGOVINE
WFTO (World Fair Trade Organization) – Svetovna organizacija za pravično trgovino določa 10 načel, ki jih morajo organizacije pravične trgovine spoštovati pri svojem vsakodnevnem delu. WFTO spoštovanje teh načel nadzira in jih tudi naprej razvija:
1. Vzpostavljanje možnosti za ekonomsko nepriviligirane proizvajalce: podpora najrevnejšim proizvajalcem
2. Transparentnost in preglednost finančnega poslovanja: pošteno in odprto poslovanje s partnerji
3. Trgovinsko partnerstvo: osredotočenje na pošten, kontinuiran in dolgoročen odnos
4. Krepitev zmožnosti: razvijanje znanja proizvajalcev in vzpostavljanje možnosti za trgovanje z izdelki
5. Promocija pravične trgovine: ozaveščanje o pravični trgovini in obveščanje od kod prihajajo izdelki
6. Plačilo poštene cene: zagotavljanje, da proizvajalci za svoje delo dobijo pošteno plačilo. To se določi preko dialoga, krije pa stroške proizvodnje in primerno in enakopravno plačilo za delo – po možnosti tudi predujem
7. Enakopravnost spolov: zagotavljanje enake možnosti in plačilo za moške in ženske
8. Delovni pogoji: zagotavljanje varnih in zdravih delovnih pogojev, v skladu s pravom in lokalnimi normami
9. Otroško delo: spoštovanje Konvencije ZN o pravicah otrok kot tudi lokalnih družbenih norm
10. Okolje: zagotavljanje, da so materiali, izdelki in prevoz narejeni ob skrbi za okolje
Vsak posameznik lahko pripomore k izboljšanju družbenega in naravnega okolja. Z nakupom pravičnotrgovinskih oz. fair trade izdelkov podpiraš trgovanje po etičnih načelih in prispevaš k zmanjševanju revščine v manj razvitih deželah ter s tem k spreminjanju sveta na bolje. Da takšne izdelke lažje najdeš, je na vsakem izmed njih fair trade znak. V prihodnosti vam želimo veliko pravih izbir, tudi pri uživanju čokolade!
