Gimnazija Celje – Center tudi letos sodeluje v Dnevnikovem projektu Obrazi prihodnosti, ki ga ta medijska hiša namenja prispevkom mladih novinarjev. Naša tema je bila tokrat Med sanjami in resničnostjo. Objavljamo mnenja profesorjev o sanjah, resničnosti, ovirah mladostnikov.
Kar mladi v obdobju odraščanja najbolj potrebujemo, je občutek varnosti in podpore. Nekaj profesorjev, ki so dijakom na naši srednji šoli vzgled in pogosto tudi svetovalci, smo povprašali, kako vidijo svojo vlogo pri uresničevanju sanj in ambicij dijakov.
»Poleg staršev je učitelj med odraslimi mladostnikom najbrž najpomembnejši sopotnik. Je predstavnik inštitucije, ki so ji starši zaupali otroke, da jih uči in vzgaja. Sam poskušam vzgajati predvsem z z
gledom, ne s pridigami, in pri tem biti razumevajoč, vendar strog in dosleden. Ko jim postavljam meje, se zavedam, da jim pomagam, da ozaveščajo in uravnovešajo svoje pravice in dolžnosti in razvijajo samodisciplino, ki jim bo pomagala na poti skozi življenje. Vesel sem, kadar mi dijake uspe pritegniti in navdušiti, ko fiziko povezujem z drugimi znanji in v njih razvijam spoznanje, da je naš svet prepleten v eno samo celoto.«
Borut Namestnik, profesor fizike
»Učitelji imamo v življenju naših dijakov prav gotovo pomembno vlogo. Številni strokovnjaki učitelje uvrščajo med “pomembne druge” v življenju mladostnika in menim, da to drži, predvsem takrat, kadar je odno
s med dijakom in učiteljem dober, saj mladostnik lažje sprejme nasvet nekoga, ki mu je naklonjen. Kot profesorica se trudim, da dijake spodbujam in podpiram pri uresničevanju njihovih idej. Pogosto po začetnem navdušenju dijakom začne zmanjkovati energije za uresničitev projekta. Včasih zadostuje že kratek pogovor in pogled z druge plati, včasih pa je potrebno poiskati popolnoma novo pot. Menim, da je zelo pomembno to, da dijaki vedo, da smo jim učitelji pripravljeni pomagati, če bi pomoč potrebovali. Pri uresničevanju svojih idej pa morajo biti dijaki samostojni, saj je tako zadovoljstvo ob uspešno zaključenem projektu toliko večje.«
Marjana Turnšek, profesorica nemščine
»Vsekakor lahko učitelji pomagamo dijakom pri uresničevanju njegovih ciljev in sanj. Koliko in v kakšni obliki je seveda odvisno od več dejavnikov: realnosti ciljev, kakovosti odnosa učitelj – dijak.. Menim, da lahko z znanjem, ki ga imamo, s svojimi izkušnjami ter predvsem svojo osebnostjo odpremo dijakom oči, da pogledajo na svoje življenje iz različnih perspektiv. Najbolj pomembno pa je, da mladostnik ozavesti, da mora tako pomembne odločitve sprejeti sam, saj bo tako najbolj razumel kaj pomeni sprejeti odgovornost za svoja dejanja.«
Marjeta Brežnik, profesorica športne vzgoje
» Sanje so lahko leglo prekletstva ali pa najlepših dogodivščin. Optimist vam bo rekel, da se z dobro voljo la
hko uresničijo sleherne sanje, pesimist bo le žalostno skomigal z glavo. Sama sem šla za svojimi sanjami – tistimi »ta lepimi«. Moreče sem puščala in še puščam za sabo. Prav vse je mogoče. Potrebno se je le močno potruditi. Včasih je potrebnih brez števila ur dela, da pride želeni rezultat. Lahkomiselno bi bilo misliti, da lahko profesor stori kaj več kot to, da z lastnim zgledom usmerja dijake/dijakinje, jim odpira poti in širi obzorja, predvsem pa – jim pusti sanjati. Če jih to nagovori, dobro. Vse ostalo morajo opraviti sami. In kot pravim, najprej in predvsem je treba sanjati.«
Petra Lajlar, profesorica zgodovine
