Živimo v času, v katerem je ritem življenja z vsakim dnem hitrejši. Zdi se, kot da je premalo ur v dnevu, da bi postorili vse, kar je potrebno. Da bi se vse naučili, odgovorili na vsa elektronska sporočila, telovadili, pazili na to, kaj pojemo, se družili s prijatelji. Vedno hitrejši tempo ustvarja predstavo družbe, ki sili v karierizem, individualizem in neprednostno v družinsko življenje. To osredotočanje na prihodnost, uspeh, mladim predstavlja pritisk, ki pogosto vodi v poslabšanje duševnega zdravja.
Seveda kapitalistično naravnana družba ni edini dejavnik, ki škodi duševnemu zdravju. Mnogi se soočajo z družinskimi težavami, ki mlade prav tako silijo v depresijo in jim povzročajo stres. Ne smemo pozabiti na družbene ideale, ki včasih predstavljajo že nemogoče standarde predvsem pri zunanjem videzu. Ti in drugi dejavniki, kot so še pričakovanja staršev, pritiski sovrstnikov, lastno razočaranje ob neuspehih, vodijo do točke, kjer začnemo dvomiti o sebi, o svoji podobi, o svojih sposobnostih. Slaba samopodoba lahko pri mladem človeku povzroči pravi pekel. Mnogi se zatečejo k alkoholu in drugim drogam, drugi k samopoškodovanju, nekateri pa ne vidijo drugega izhoda, zato storijo samomor.
Šola je okolje, v katerem mladi preživijo skoraj polovico svojega časa, preostala polovica pa se velikokrat navezuje na šolo in obveznosti povezane z njo. Veliko ljudi zavzeto poudarja, da ocene niso pomembne, da se učimo za življenje, ne le za šolo. Vendar so navsezadnje ocene tiste, ki omogočijo prehod na naslednjo stopnjo izobraževanja. In to, da se ženemo za čim boljšo izobrazbo, nas žene, da se učimo za čim boljše ocene. Učenje in konstantna skrb za ocene v najboljšem primeru povzročata le občasni stres, vendar se veliko srednješolcev srečuje tudi z depresijo in paničnimi napadi zaradi preobremenjenosti. Depresija kot vsaka bolezen terja svoj davek pri človeku in je nikakor ne smemo podcenjevati.
Rešitev se ne skriva v spremembi učnega načrta, čeprav ta na nekaterih področjih ne bi škodila. Niti ne z zavračanjem karierizma in individualizma. Morali bi drugače zastaviti družbene standarde. Da, izobrazba je izjemnega pomena. Vendar ne le čisto »piflanje« definicij iz učbenika, pač pa je pomembno tudi učenje za življenje in aktivna participacija na področjih, ki veselijo vsakega posameznika. Poslati je potrebno jasno sporočilo, da neuspeh ne pomeni konca poti, da »šus« ni konec življenja, da lepota ni le manekenska postava na naslovnici revije, da je potrebno vsakemu živemu bitju izkazovati spoštovanje, da nasilje ni rešitev in da je zdravje prvotnega pomena. Kako nam koristi izobrazba, lepota, denar, če nismo zdravi, če ne moremo užiti sadov svojega dela? Zato dragi sovrstniki in tudi tisti malo starejši, ne obupajte ob prvem neuspehu, vztrajajte, vendar imejte vedno v mislih sebe in svoje zdravje, duševno in fizično, in tudi zdravje tistih okrog vas. Kar se meni zdi najpomembnejše, uživajte v tem, kar delate.
