V sredo, 15. 11., so za predstavnike razredov potekale delavnice na temo strpnosti in nenasilne komunikacije z g. Jako Kovačem. Kovač je vodja velikega števila delavnic, usposabljanj, taborov, dela pa tudi z begunci in prosilci za azil. Zelo ga navdihuje potencial neformalnega izobraževanja, kjer se želja po učenju in raziskovanju, ki nam je v strogem šolskem sistemu pogosto malo zaspala, ponovno prebudi in razcveti.
Na začetku delavnice nam je predstavil 3 sestavine nenasilne komunikacije. To so empatično sprejemanje – pri pogovoru se je dobro znati postaviti v čevlje sogovorca in na stvari gledati z njegovega vidika, poskušati razumeti, kaj se z njim dogaja in kaj ob tem občuti. Pri tem veliko vlogo igra sprejemanje samega sebe, ki vpliva na empatičnost do drugih. Pri komunikaciji pa sta pomembna še avtentično izražanje in samoempatija.
G. Kovač nas je nato pozval k razmišljanju, kdaj smo s kom imeli zares dober pogovor ter kdaj se s kom nikakor nismo mogli sporazumeti. Po tem smo se razdelili v pare in si izmenjali te izkušnje in razmislili, kako smo se po dobrem pogovoru z nekom počutili. Ugotovili smo, da je dobra komunikacija tista, po kateri so tako človeške potrebe (npr. mir, sprememba, bližina, stik, znanje, zavedanje, upoštevanje…) kot občutki (npr. zadovoljstvo, pomoč, pomirjenost, veselje, olajšanje…) zadovoljene. Skratka, po dobrem pogovoru se vsak počuti dobro.
Govorili smo še o tem, da smo ljudje kot ledene gore; besede in dejanja so tisti del, ki ga ljudem pokažemo; občutki in potrebe pa se skrivajo “pod morjem”, torej v nas, in večini ostajajo skrite. Bistvo dobre komunikacije je, da skušamo priti “pod gladino” človeka, torej ga razumeti v širšem pomenu.
Vadili smo se še v poslušanju, ki gre nekaterim precej težko od rok. Vsi smo vajeni, da v pogovoru sogovorocu neprestano dajemo nasvete, delimo svoje izkušnje, ga tolažimo, češ “Saj bo vse v redu, ne sekiraj se.”, včasih ga celo obtožujemo ali zaslišujemo. Vse to je pravzaprav narobe. Pri dobrem poslušanju so pomembni: tiha pristonost (sogovorcu damo besedo, da nekaj pove, ga ne prekinjamo), fokus na bistvo (ne osredotočamo se na nepomembne podrobnosti, ne vsiljujemo svojih zgodb) ter povzemanje sogovorca, saj mu tako pokažemo, da nismo samo poslušali, ampak slišali.
To zanimivo delavnico smo zaključili z naslednjo mislijo:
Med dražljajem in odzivom je prostor. V tem prostoru je naša moč, da izberemo odziv. V našem odzivu leži naša rast in naša svoboda.
Viktor E. Frankl
