Biti popoln je nekaj nemogočega, neresničnega in ne nazadnje tudi dolgočasnega. Vsakdo ima slabe in dobre lastnosti, ki nas naredijo človeške in oblikujejo našo unikatno osebnost. Brez sonca ni dežja, brez teme ni svetlobe. In tudi prav je tako. Sreča ali nesreča, žalost ali veselje nam niso položeni v zibeljko. Ob rojstvu smo vsi le drobna bitja, ki imajo enako možnost, da se v svojem bivanju na Zemlji razvijajo in duševno hranijo. Ob rojstvu začutimo prve žarke svetlobe, prve besede staršev, da nas imajo radi. Začnemo spoznavati prve črke, naučimose, da je 1 + 1 = 2, iščemo se v najstništvu, kjer nas doletijo spet nove in nove možnosti za uresničitev sanj, začnemo sprejemati pomembne odločitve, ki bodo zaznamovale naše bivanje na tem planetu. Naše mišice, kosti in žile so le naši temelji, na katerih bomo sami zgradili svojo osebnost. Vsak po svoje – edinstveno. Življenje nas na naši poti ves čas preseneča, torej osrečuje ali pričara kisel izraz na obrazu. Polno je padcev in napredkov. Ko se poberemo, je pred nami že nov kamen, ob katerem se lahko spotaknemo in pademo. Ta kamen je lahko velik in vpliva na našo prihodnost, lahko pa je majhen in nepričakovan, ki nas rahlo zaščemi na podplatu in še ni razlog za slabo voljo. Je popolna tista “dama”, ki ima velike prsi, raven trebušček in 500 všečkov na Facebooku, kjer grdo rečeno prodaja svoje telo? Je frajer tisti, ki menja punce kot spodnjice vsak večer in zapravlja vrtoglavo število denarja za fitnes? NE, NI! To ni popolnost! Če jo že opredeljujemo, se skriva v nas! Naše največje orožje so znanje, sočutje, zvestoba in iskrenost, ki jo hranimo v srcu za posebne ljudi v svojem življenju. Zmožnost ljubiti vsak kamen na naši poti, ljubezen sveta sprejemati z veliko žlico in jo s takšno tudi vlivati v svet!
