Kaj se zgodi, ko ljudje izgubimo občutek? Ko čutimo, kako nas srce boli? Ko ne vidimo več resnice? Ko ne slišimo več svojih krikov žalosti? Kaj se zgodi takrat? Takrat krvavimo. Takrat si zadamo rane, svetu nevidne, a nam boleče resnične.
Prikazati smo hoteli naše rane. Naredili smo jih vidne. Včasih nam nekdo »pije« kri. Včasih nam novice, dogodki, stvari, ki jih vidimo, niso všeč in nam povzročajo bolečine ter krvave solze. Včasih so zveze boleče. Naši ljubljeni ali ljudje, ki smo jih spustili neverjetno blizu, nas najbolj prizadenejo. A nastavimo še drugo lice, saj jih imamo radi. Svet nas sam zatira. Veže nas z vrvicami, nas poskuša spremeniti v lutke. Te vrvice pa nas režejo, nam preprečujejo sposobnost govora, izražanja našega mnenja.
A, kot vedno, imamo izbiro. Ali bomo tisti okrvavljeni, tihi, nečuteči ljudje, ali bomo pretrgali vrvice, zacelili rane, si obrisali solze.
Če vam je naše delo všeč, pokukajte še na Facebook, »lajkajte« UG-UG in tako nikoli ne boste zamudili naših novih idej.