Zanimalo nas je, kako so se dijaki na Gimnaziji Celje – Center počutili v prejšnjih desetletjih, zato smo na hodniku pokramljali z njimi in izvedeli marsikatero zanimivost.
Pogovarjali smo se z maturantko generacije 2001 in znano radijsko voditeljico Aljo Tihle Hren. Alja, ki smo jo na proslavi videli v vlogi moderatorke, se je s ponosom odzvala na povabilo šole k sodelovanju. Na srednjo šolo ima zelo lepe spomine. Pripovedovala nam je o pisanju šolskega časopisa v nemškem jeziku Schmetterling, ki je bil oblikovan po zgledu časopisa Bravo. Proslava ob stoletnici jo je zelo navdušila in presegla njena pričakovanja. Povedala je, da se je ob hoji po šolskih hodnikih počutila nostalgično in obujala lepe trenutke, bila pa je tudi žalostna, ker ni srečala nobenega sošolca. Zaupala nam je naslednjo anekdoto: “Spomnim se sošolca Miloša, bil je pravi roker z dolgimi črnimi lasmi in ni preveč rad hodil v šolo. Ko bi moral biti vprašan kemijo, je k uri poslal svojega prijatelja, ki je bil že študent. Profesorica najprej ni opazila spremembe, a je do konca ure ugotovila, da nekaj ni v redu. Za zadevo je izvedel tudi gospod ravnatelj, ki je prišel v razred in si privoščil polurno pridigo o tem, kako res ni ponosen na nas in naj se zamislimo nad sabo.”
Boštjan Bercko, ki je maturiral leta 2000, je prav tako rad obiskoval GCC, pripomnil pa je, da je bilo na trenutke zelo stresno. Šola se mu zdi na prvi pogled prav takšna, kot je bila včasih, le nekoliko posodobljena. Nad proslavo je bil navdušen, srečal pa je tudi nekaj bivših sošolcev.
Lepe spomine iz let 1977−1981 ima Jožica Klančnik, ki je v kemijskem laboratoriju razmišljala o vragoliji, ki so jo tam izvedli s sošolci, vendar je žal ni želela deliti z javnostjo. V matematiki 1 je pustila svoj pečat, z bivšimi sošolci pa so se dogovorili za nadaljnja srečanja in so zelo veseli, da jih je stoletnica ponovno povezala.
Posebno zanimiv je bil pogovor z Robertom Gajškom, ki je bil tako dijak kot profesor naše gimnazije. Zaupal nam je, da je bil njegov oče v prvi generaciji dijakov, ki so se vpisali na učiteljišče. Večji del večera je Robert očeta spodbujal k včlanitvi v Društvo GCC. Že dolga leta spremlja razvoj šole, povedal je tudi, da jo je kot dijak obiskoval med letoma 1974 in 1978 in se počutil čudovito. “Takrat so nas dijaki iz drugih šol dajali v ničelno kategorijo, ampak se nismo dali,” je ponosno izjavil.
Vesna in Matej, maturanta generacije 2001, sta se spoznala v tretjem letniku na GCC in sta par že 13 let, zadnja leta tudi mož in žena. Proslava jima je bila všeč, šola pa se jima zdi prijaznejša in bolj vesela. Pred petnajstimi leti se jima je zdela bolj disciplinirana, dijaki niso imeli toliko vpliva na dogajanje, kot ga imajo danes. Matej ima lepe spomine na sošolce, s katerimi se je zelo dobro razumel, najraje je imel pouk slovenščine in zato se je po maturi vpisal na študij primerjalne književnosti in sociologije kulture. Vesna se giblje v tehničnih vodah, že v gimnaziji je najbolj uživala pri urah fizike profesorja Madunića.
Danes ugledni novinar Vasja Jager je ob vstopu na GCC doživel pravi čustveni orgazem. Zelo vesel je bil srečanja s profesorji in bivšimi sošolci, s katerimi je odraščal. Ugotovil je, da so se oblikovali v čudovite ljudi, z zadovoljstvom jih je objel in šoli je hvaležen za idejo stoletnice. Povedal je, da je bilo celotno obdobje srednje šole kot anekdota, saj so profesorji pravili, da je matura grozno težka, in se je vseskozi veliko učil, nato pa ga je presenetila preprostost zrelostnega izpita, ki ga je uspešno opravil.
Na uho nam je prišla tudi negativna izkušnja nekega dijaka, ki je našo gimnazijo obiskoval kratek čas, v šolskem letu 1978/1979. Povedal nam je, da je po popravnem izpitu iz nemščine, ki ga je uspešno opravil, vseeno moral zapustiti šolo. Za to je bil kriv njegov odrezav odnos, profesorica mu je preprosto rekla, da mora v takšnih situacijah nekdo zapustiti šolo, in to je navadno dijak. Lahko razmislimo o tem, koliko si lahko danes dovolimo v odnosu do profesorjev, ocenjeni pa smo zgolj glede na naše znanje.
