V mirnih, sončnih dneh se zdi, da je Zemlja planet rajskih razsežnosti. A ko se dandanes zazremo v nebo, prekrito z grozljivo temnimi oblaki, se sprašujemo: »Le kaj nas še čaka?« Je človek res tako razjezil naravo, da nam je ta pokazala svoje najbolj ostre zobe? Neurja, poplave, močni sunki vetra … »Vstala je narava ter se giblje živa,« je v Obrazih zapisal Simon Jenko. Narava je res lahko čudovita, a nam več kot očitno vrača milo za drago.
Vrnimo se v davno preteklost, ko je bil človek naravi prijatelj, in se spomnimo modrosti starodavnih ljudstev. To so bili časi, ko so ljudje doživljali naravo kot silo, ki je sposobna vplivati na življenja. Narava je bila bistvo človekove življenjske filozofije, ki si je ni bilo mogoče podrediti, ampak so se ji lahko zgolj prilagodili. V tistih časih ni bilo človeka, ki je ne bi spoštoval ali se zavedal, da ni gospodar on, temveč Narava sama.
»Rodita in se množita ter napolnita Zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na Zemlji in imajo življenje v sebi!« je o začetkih sveta in človeštva ter izvirnem grehu zapisano v prvi Mojzesovi knjigi (Genesis).
Tako se je rodil človek, ki iz narave jemlje več, kot je potrebno za preživetje. Človek, ki narave ne spoštuje in z njo ne ravna na enak način, kot so to počela starodavna ljudstva. Človek, ki se ji ne prilagaja in zato trpi hude posledice.
Narava je nekoč že poniknila v času in uničila jo je Ledena doba. Svet se je prekril z ledom. Če bi ta katastrofa doletela človeštvo 21. stoletja, bi se morda začeli zavedati, da je narava močnejša od človeka in da naravnih katastrof ne more preprečiti noben denar. Morda. Toda vemo, da človeška neumnost ne pozna meja.
Zločini, ki se dogajajo nad naravo predvsem v zadnjih stotih letih, so prehudo breme zanjo. Toda Ona se ne bo zlomila, vpliva pa na človeka − naravi najslabše prilagojeno bitje −, ki zaradi porušenega ravnotežja v njej že občuti težke posledice .
Šele ko bo enkrat res hudo, se bomo morda streznili. Sprašujem se, ali zares hudo pomeni, da bo kisik treba kupovati v trgovini, da na Zemlji ne bo več dreves. No, morda bo takrat le prišlo do premika v glavah ljudi, ki držijo v rokah vajeti družbenega razvoja.
A tudi dejanja nas, majhnih ljudi, niso bob ob steno. Morda res ne moremo spremeniti celega sveta, lahko pa poskrbimo za košček boljšega prostora pod soncem. Obstaja možnost, da bo to kapljica v morje, ki tako imenovanega razvitega sveta ne bo odela v črnino.
Zapomnite si, da narava igra glasbo za tiste, ki ji prisluhnejo.