Muzikal 13 ste imeli možnost videti že mnogokrat. Na predpremieri in premieri na II. Osnovni šoli Celje, v Žalcu in ne dolgo nazaj tudi v Velenju. Ogledali ste si ga lahko v živo, na posnetku, ali pa ste o njem brali. Vsekakor pa še niste imeli možnosti, da bi pokukali v zaodrje. Zato smo vam novinarji to sedaj omogočili. Samo za Sledka so nastopajoči pripravili vpogled v dogajanje za zaveso tega uspešnega muzikla, ki je nastal v sodelovanju II. Osnovne šole Celje in Gimnazije Celje – Center.
15 minut pred začetkom predstave se vsi zberemo v zaodrju, kjer se plesalke še zadnjič raztegnemo in popravimo svoje kostume, pevci pa še malo zbudimo svoje glasilke. Nato se oglasi zvonec in tako se vse začne…
Vsi nastopajoči so v prvem prizoru na odru, kar pomeni, da sta v zaodrju samo profesorici, ki budno spremljata predstavo. O tem pa vam ne moremo kaj veliko povedati. Prvega prizora je konec, večina nas odide z odra in življenje za zavesami se začne odvijati…
Plesalke in pevci veselo pojemo in plešemo tudi za odrom, da nam le ne bi bilo dolgčas. Ko je konec glasbe pa začne teči tema o fantih, zmenkih, šoli… »Psssshhhh tišinaaa!! Moški imate globok glas.« Med spreminjanjem scene vsi kot kokoši brez glave tečemo po zaodrju… »Zavesaa!!« zaslišimo, ko profesorice panično popravljajo in ravnajo zaveso.
Vsi budno poslušamo in čakamo na vrsto medtem pa se pevci moramo preobleči v kaj bolj primernega za različne scene. Hlače, majice (k sreči ne čevlji) letijo po zraku, medtem ko Lucy in Peatrice pomagamo plesalke spraviti hlače iz nog, kar preko čevljev.
»Oooo ne zle sm js na odru, umakn se….pazi zavesaaa….« in prileti na oder Brett s košarkarsko žogo v roki, čeprav je član nogometne ekipe. »Vedno je treba improvizirati« so pravili profesorji, ki so ves čas z navdušenjem opazovali igro.
Vse je tiho, gledalci pozorno poslušajo in opazujejo nastopajoče, nato pa zaslišijo kihanje naše Maje, ki je prehlajena že odkar so se začele prve vaje. Spet gre vse kot so profesorji planirali, a kmalu se zasliši ropot stolov in nastopajočim še preveč znan: »Auuuu moja noga!«, seveda se je Eddie SPET udaril z nogo ob stol.
Predstava se že bliža koncu, kar pomeni da nas čaka še najboljši del: malica. Zaključimo zadnji prizor, ki nam porabi še zadnje kapljice energije, ki jih je bilo vredno zapraviti le, da bi slišali aplavz gledalcev. Po zaključenem nastopu še padejo zadnje debate in čestitke, nato pa odidemo domov na zaslužen počitek.
