V svetu, ki se ima za tako liberalnega in odprtega do sprememb kot se ima ta, v katerem živimo, je skoraj bogokletno reči besedo ali dve, ki bi nasprotovale konceptu enakosti med spoloma.
Ali je mogoče zanikati, da je bila večina genijev, slikarjev, pesnikov, pisateljev, filozofov, znanstvenikov in podobnih – moških, in da so ženske med takšnimi vrhovi zelo redko zastopane? Kje so Galilei, Leonardiji, Shakespeari, Bachi, Mozarti, Kanti in drugi, v ženskem svetu? In še tam, kjer so se ženske uveljavile, koliko jih je med njimi prvovrstnih? Mar niso imenitnejše ženske že stoletja uživale glasbeno vzgojo ipd.?.. A koliko je bilo med njimi velikih skladateljic?
Odgovor morda v dejstvu, da se ženske šele otresajo tisočletne podrejenosti iz časov, ko je bila ženska le služabnica moškega sveta, ali kot so pogosto rekli šibkejše bitje.
Danes so že skoraj povsod tudi ženske na položajih, za katere so nekoč mislili, da so zanje neprimerni. Tako so sčasoma tudi najbolj zaprte znanstvene ustanove odprle vrata in spustile ženske do najvišjih časti, ki jih lahko podeljujejo. Dolgo je veljalo prepričanje, da ženska sploh lahko doseže kaj posebnega v znanosti.
Marie Curie so imeli za nekakšno redko mutacijo, za izjemo, ki le potrjuje pravilo o moški superiornosti. Toda sčasoma ženske niso bile več izjeme. Curie ni več edina ženska, ki je dobila Nobelovo nagrado. In vsepovsod se danes ženske v umetnosti lahko kosajo z moškimi.
Poudariti želim le to, da se ženske v resnici pravkar osvobajamo dolgotrajne in ego-moške nepravilne podrejenosti. Še v 19. stoletju so z ženskami ravnali približno tako kot so ponekod ravnali s črnci, žal. Vse to, s čimer so obmetavali črnce, so morale stoletja prenašati tudi ženske – kot drugorazredni državljani v patriarhalni družbi. Ženske imajo, tako so trdili; manjše možgane kot moški, in so tudi zato manj razumne, tudi bolj čustvene in nestanovitne so. Kadar pride do najhujšega, lahko pričakujete, da bo ženska čisto odpovedala ali omedlela. Ženska je šibko in krhko bitje, ima malo razsodnosti in še manj pravega čuta za stvarnost. Denarja ji ne moreš zaupati, zunaj hiše jo pa lahko uporabiš le za manjše, nepomembne naloge… A vse to so iluzije ljudi, ki se čutijo nič-vredne.
Danes, ko smo se ženske osvobodile tlačanstva in podrejenosti, se morajo še otresti raznih občutkov manjvrednosti, in v celoti uveljaviti svoje sposobnosti! Ugotovitve znanosti vedno bolj izpodkopavajo tisočletno prepričanje o ženski manjvrednosti. Lahko dokažemo, da je večina trditev, ki so jih kdaj izrekli o ženskah, napačna, pa tudi to, da so ženske naprednejše od moških oz. deset let pred drugimi, oz. bolj »skulirane«. Ženske imajo na splošnem več bioloških prednosti pred moškimi, toda dolgo jih niso smele ali mogle izraziti. Kadar predsodki doživijo dovolj častitljivo starost, postanejo resnica. Predsodke o ženskah so že od sive davnine imeli za resnico tako moški kot ženske.
Ženske ne bodo nikoli vladale nad moškimi, tako kot so moški stoletja nad ženskami. Ker resnično močnejša osebnost nikoli ne čuti potrebe vladati nad drugim človekom. Samo slabiči čutijo potrebo, da imajo nekoga pod sabo, in se tako počutijo močnejše. Po naravi pomembnejše osebe namreč ne gledajo drugih zviška, tudi ne od spodaj, temveč naravnost v obraz.
