Imela sem to možnost, da sem prišla pred uradnim začetkom in se razgledala po okrašeni dvorani hale A v Golovcu. Maturanti in maturantke so počasi kapljali vanjo, vsi svečano oblečeni in urejeni. Maturantke so se za izgled res potrudile. Večina jih je blestela v dolgih elegantnih oblekah, medtem ko so se nekatere odločile za bolj drzne kratke variante. A vsaka izmed njih je bila prelepa in pomembno je bilo to, da so se same počutile najlepše in dobro v svojih oblekah.
Generalka jim je šla odlično od rok. Seveda je bilo nekaj težavic, a nobena izmed njih ni ostala nerazrešena. Končno so v dvorano začeli prihajati gostje in starši. Samo predstavljamo si lahko, kaj je hodilo čakajočim maturantom po glavi, ko so se nervozno prestopali na stopnicah in čakali na začetek.
Vsi so bili pripravljeni. V mislih so ponavljali korake.
˝Ali bom iz ritma? Oh, da bi bilo tega že konec! Zakaj se čas tako vleče?˝
Začelo se je.
˝Hodim po ritmu! Ne bom se zaletela! Ne bom se zaletela!˝
Uspelo je. Vsi so stali v vrstah na plesišču in čakali. Na kaj? Na čudovite glasove FaVoZe, ki so zapeli maturantsko himno. Dvorano so zapolnili moški glasovi, ki so kar pognali mravljince po telesu tistim, ki so jim prisluhnili.
Otvoritveni ples je bil MAZURKA. Vesela in hkrati dolga melodija, stoletja stara glasba in ples, ki so ga odplesali že mnogi, je očaral občinstvo. Plesalci so lahkotno drseli po plesišču.
Vršilka dolžnosti ravnatelja jim je s kratkim govorom zaželela veliko dobrega in lepega v prihajajočih letih in v življenju samem.
Nadaljevali so s četvorko.
Na oder sta stopila Lea Kukovičič in Matic Gajšek, ki sta združila misli vseh maturantov ter se najprej zahvalila staršem, da so ves ta čas verjeli vanje in jim pomagali pri uresničevanju sanj. Zahvalila sta se profesorjem za štiriletno spodbudo in mentorstvo. Povedala sta, da so dijaki ponosni na prelepo secesijsko stavbo, ki ji s ponosom rečejo moja šola. In zahvalila sta se sošolcem. Prav vsi so pustili sledi. Pa naj bodo dobre ali slabe, te sledi so jih izoblikovale v močne osebe, ki bodo preživele marsikaj.
V naslednji ples jih je popeljal Strauss. Maja Herga, predsednica Sveta staršev, je pohvalila maturante in jim zaželela veliko optimizma v nadaljnjih letih.
Vrnili so se k četvorki in spet navdušili. Nastopil je čas, da so se dijaki zahvalili razrednikom, ki so prejeli prelepo cvetje in so se tudi sami zavedali, da se poslavljajo od generacije, ki jih je veliko naučila. Vsi pa smo jim poklonili še aplavz zahvale. Nastopil je čas za angleški valček, pri katerem je za glasbo poskrbela Nuša Derenda. Nekaterim ponosnim staršem je ta počasni ples v očeh vzbudil solze. Sledil je bolj ritmičen in zabaven ča-ča-ča. Solze je sedaj zamenjal smeh. Swing je osvojil tista srca, ki jih drugi plesi niso ganili. Maturanti so uspešno osvojili množico. Nadaljevali so v krogu in s fokstrotom. Sledil je drzni tango. Po teh hitrih plesih si je množica zaslužila nekaj sentimentalnega in nežnega, nekaj, kar je blues.
Ples z razredniki je bil nekaj posebnega. Še bolj poseben pa je bil ples s starši. Maturanti so hiteli po svoje starše in jih vlekli na plesišče. Verjetno je veliko staršev takrat spoznalo, da so njihovi »mali« otroci sedaj odrasli maturanti. Plesišče smo nato lahko zavzeli vsi, ki so nas srbele pete že med uradnim delom, še prej pa smo si morali napolniti želodčke z okusno hrano. Še preden smo se zavedali, so že napovedali polnočno četvorko. Udeležili smo se je lahko vsi in se za kratek čas lahko vrnili v preteklost, na maturantski ples našega časa ali pa vadili za maturantski ples, ki nas še čaka.
Dragi maturantje! Vedno bodo na življenjski poti ovire, na katere boste morali naleteti. A zvestoba sebi in notranja moč vam bosta pomagali to oviro prebiti. Pridružujem se željam, da bi bilo vaše življenje neverjetno in posuto s prečudovitimi trenutki. Ugriznite v jabolko življenja. Včasih bo sladko, drugič kislo, tretjič brez okusa. A važno je, da ste poskusili. Če bi vedno samo od daleč opazovali jabolko, bi večno živeli v zmoti. Življenje ni pravljica, ampak tudi ne monoton skupek besed. Življenje je življenje. Življenje moraš doživeti, da lahko trdiš, da si živel. Ker če ga nikoli nisi – z vsem smehom, ljubosumjem, solzami, jezo, radostjo, sproščenostjo – nisi nikoli živel življenja.
[nggallery id=28]
