OPOMBA: naslednje besedilo opisuje izključno dogodivščine 4. A, 4. E in 4. I razreda, saj ostali dopisniki še niso uspeli okrevati. 😉
Preživeli smo. (To be continued)
POSODOBITEV 30.9.2015
Zbrali smo se v soboto, 26.9. ob 2h zjutraj na avtobusni postaji. Bilo je kot scena iz kakšne grozljivke z zombiji – okoli 70 najstnikov, ki se počasi premikajo proti avtobusu, zraven pa se sliši grlene zvoke, ki izražajo njihovo nezadovoljstvo z gužvo okoli boksov za kovčke. Po krajši vojni za sedeže na avtobusu smo se končno odpeljali Španiji naproti.
Ko smo po kaki uri vožnje vsi veselo zaspali, nas je na naše veliko nezadovoljstvo zbudil vodič Tilen, saj se je naš avtobus nepričakovano ustavil sredi avtoceste. Se zgodi. Nevšečnosti smo se hitro znebili in veselo spali naprej. seveda bi bil nemoten spanec čisto preveč človeški ob tej uri, zato nas je naš preljubi vodič spet zbudil uro kasneje. Bil je čas za ‘mokrenje’, kot se je izrazil. Te besede smo ga kasneje odvadili, vendar jo je nadomestil z besedo ‘scanje’, kar ni bilo nič bolje.
Ob dveh popoldne smo prispeli v Monaco, pojedli lunch pakete in se odpravili po mestu. Bilo je vroče, sončno in razkošno. Še posebej pri casinoju v Monte Carlu. Na žalost si nismo uspeli izboriti prostega časa, smo si ga pa zato kasneje v Nici. Tam smo na plaži poležavali do sedmih zvečer, si namakali noge in uživali v dejstvu, da nam je končno uspelo – maturanc se je začel! V tem duhu smo preživeli tudi prvo noč v hotelu, saj smo si zabavo organizirali sami, kar se je poznalo predvsem naslednji dan, ko smo zamujali na avtobus. Na poti v Lloret de Mar smo se ustavili v Figueresu, kjer smo si ogledali Dalíjev muzej, ki je na vseh nas pustil velik vtis. Po razdelitvi majic za večerni obisk diskoteke smo se odpravili naprej.
V Lloret prispemo ob pol osmih zvečer, hitro tečemo v sobe, pojemo, se uredimo, nekaj nas odvihra še v trgovino in ob devetih smo že na poti v Barcelono. Ogledamo si pojoče fontane, nato pa na avtobusu uradno otvorimo ekskurzijo. Otvoritev se je do treh zjutraj nadaljevala v klubu, nato pa do šestih na raznih balkonih. Po dveh urah spanca smo vsi navdušeno pricapljali na zajtrk, ki ni nikogar posebej navdušil. Nas je pa zato navdušila Barcelona. Sicer so se na poti tja zgodili manjši upori proti vodiču, vendar smo jih skupaj prebrodili bolj ali manj uspešno.
Kosili smo v samopostrežni restavraciji in vsi smo se najedli tako, da smo komaj stali. Večino kalorij smo nato vesto pokurili po sprehodu po Barceloni – ogled Sagrade Familie, gotske četrti, tržnice, olimpijskega stadiona… Tilen nam je velikodušno podaril tri ure prostega časa (vsem se nam zdi, da gre tu sicer velika zahvala profesorjem, ki so mu pomagali pri tej odločitvi), ki smo ga mi izkoristili za velikodušno zapravljanje v trgovinah.
Po vožnji nazaj v Lloret se nekateri odšli na plažo, da so si pred nočnim odhodom v klub malce ‘spočili’. Ostali smo ‘počivali’ v hotelu. DJ-ja nam je skupaj z dijaki iz Srbije uspelo pripraviti do tega, da je zavrtel nekaj starih jugorock komadov, kar nam je vsem polepšalo noč. Po večurnem potenju in splošnem veselju smo se spet po skupinah zbrali na balkonih in tam nadaljevali noč, kar se je spet poznalo naslednje jutro.
Zaradi dežja so se nam najprej razblinile sanje o obisku plaže, vendar je na srečo nehalo deževati in smo vseeno šli uživat. Po kosilu smo še zadnjič obiskali Barcelono, nakar smo se na žalost odpravili na letališče. Tam smo po štiriurnem zapravljanju časa in denarja končno odleteli proti Benetkam. Tokrat smo na poti proti Celju mirno spali, saj smo Tilna pustili v Španiji. 😉
Vtisi po maturantski ekskurziji so sicer različni, skupno mnenje je pa vseeno isto: bilo je noro zabavno. Imeli smo super vodiča, s katerim se včasih pač nismo marali, naš animator nas je več ali manj animiral, profesorji so pa seveda bili več kot preveč odlični. Prišli smo do zaključka, da boljših profesorjev na maturanca pač ne moreš vzeti – najlepša hvala torej tudi vam! 🙂
DODATEK K NASLOVU: ‘Da ti ne bo kdo ukradel ledvic’ je fraza, ki smo jo uporabljali kot interno šalo. Naš vodič nas je namreč vedno pred izhodom z avtobusa opozoril, da so velika mesta nevarna in da so ledvice cenjen organ na črnem trgu. Nam se je to pač zdelo smešno (saj smo vendarle vseeno le najstniki), in tako je prišlo do šale, ki je zaznamovala našo ekskurzijo.
