V okviru rubrike Talent se predstavi smo se tokrat pogovarjali s četrtošolcem, kandidatom za predsednika dijaške skupnosti v šolskem letu 2012/13, Maticem Gajškom.
Moji resnejši pevski začetki segajo v prvi letnik na GCC, ko so starejši oktetovci iskali nove pevce. Uspešno sem opravil avdicijo in po zaslugi našega mentorja Gregorja Deleje ponovno odkril čare vokalne glasbe. Petje je postalo tista stvar, brez katere enostavno ne morem več, i
z ljubiteljstva pa je začela rasti tudi želja po resnejšem ukvarjanju z glasbo. Tako sem se v 2. letniku pridružil Zboru Antona Schwaba Hiše kulture Celje, v poletnih mesecih pa še mednarodnemu zboru v organizaciji Glasbene mladine Slovenije. Že drugo leto obiskujem tudi ure solo petja pri profesorici Barbari Sorč.
V prvi resnejši stik z glasbo sem stopil pri sedmih letih, ko sem se vpisal v glasbeno šolo in pričel igrati violino. Vztrajal sem do konca 2. letnika, na GCC pa je vokalna glasba naredila svoje. Violino sem, težko priznam, povsem zapustil.
Prvič si se kot organizator preizkusil na lanskem dobrodelnem koncertu, sodeloval pa si tudi pri organizaciji prireditve Naših sto, ki se je odvila v septembru. Te tovrstni projekti zanimajo tudi v smislu nadaljnjega študija? Kje se vidiš po opravljeni maturi?
Organizacija lanskoletnega dobrodelnega koncerta mi je odprla neka nova vrata. Spoznal sem, da me organizacija tovrstnih dogodkov res zanima in v lanskem letu se je zgodila še Modna Interactijada na prostem. Projekt Interact kluba Celje, v katerega sem tudi včlanjen, je ob koncu šolskega leta požel veliko hvale. Potem sem se tu nekje končno našel in spoznal, da je organizacija dogodkov res moj sanjski poklic. Zato tudi resno razmišljam o študiju kulturnega managementa, ki bi me teoretično in seveda tudi praktično še bolj podkoval v smeri organizacije. Po končani maturi se žal ne vidim več v Sloveniji, strmim v tujino z željo, da si tam ustvarim kariero in se morda nekega dne tudi vrnem.
S pravim načinom dela je seveda mogoče vse. Ključna je verjetno razporeditev časa, ki pa je žal še ne obvladam tako dobro, da bi o njej lahko govoril tudi drugim. Pri meni se obrestuje predvsem to, da pogosto žrtvujem nekaj ur sladkih sanj za vse tiste ostale interese.
Letos tudi kandidiraš za predsednika dijaške skupnosti. Kaj bi nam, dijakom, tvoja izvolitev prinesla?
Verjetno lahko sedaj res malce glasneje spregovorim o tem. Iskreno mislim, da bi lahko dobro promoviral našo šolo in zagovarjal mnenja dijakov. To bi bil verjetno tisti standardni del. Moja iskrena želja pa je, da bi se komunikacija med nami, dijaki, še izboljšala, s čimer bi povečali nek občutek pripadnosti do šole. Mislim, da nam tega žal primanjkuje. Razmišljam tudi o kakšnih novih projektih dijaške skupnosti, ki bi jih lahko izpeljali.
