Petnajst nič, nič. Šlandrov trg štiriindvajset. Žalec. Atelje Maje Štamol Droljc. Raj za oči.
9. julija, tistega leta, ko ekvatorialna Gvineja postane samostojna država, na svet prijoka deklica, Amalija. Brez Guessovih škornjev, Gucci torbice, hlač priznanega Kitajskega modnega oblikovalca in modne majice. Le zavita v belo odejo. A temu dolgo ni bilo tako, kaj kmalu se prične pravljica, ki jo je sanjala in jo uresničuje še danes.
Samo za Vas, drage bralke in bralci, smo modno oblikovalko obiskali tudi mi. Kljub temu da ima Maja ogromno dela, si je vzela čas in nas prijazno sprejela v svoj Atelje na klepet.
Kje se je začelo modno popotovanje? Je bilo to šele leta 1997 z vašo prvo kreacijo, ki je uzrla luč sveta na odrskih deskah ali se je vse to že od otroštva pletlo v vaši glavi?
Modi in umetnosti sem bila naklonjena že od mladih let. V osnovni šoli sem veliko časa namenila igralstvu in recitiranju. Vedno pa sem bila rada tudi zelo modno oblečena. Šivala mi je teta Silva, ki sedaj šteje 92 let in še vedno kdaj pa kdaj poklepetava o modi.Sama pa sem rada pletla. Začela sem v prvem razredu in nisem obupala vse do devetnajstega leta.Tako sem imela pri devetnajstih letih prvo razstavo pletilskih izdelkov. Šele potem sem ugotovila, kaj me zares zanima, in zato sem se odločila, da se prijavim na oblikovno šolo, kjer so bili za sprejem zahtevani testi nadarjenosti. Sprejemne izpite sem uspešno opravila, a edina v oddelku ob delu, zato potem oddelka niso odprli in jaz s tem nisem nikoli dobila formalne izobrazbe, kar me je v nadaljnjem življenju dolgo časa obremenjevalo. Leta 1997 sem se potem prvič po sprejemnih izpitih s svojo kreacijo prijavila na tekmovanje za obleko Miss Slovenije. Komisija je imela kar nekaj pomislekov, ker nimam formalne oblikovne izobrazbe, a na srečo so jim bile moje kreacije tako ušeč, da so našli alternativno rešitev.Uspešno opravljeni sprejemni izpiti, so bili dovolj. Tako sem se potem, vse do leta 2004, ko sem šla na svoje in prekinila svojo pot s kemijo, počasi, a vstrajno trudila, kar me je pripeljalo sem, kjer danes sem oziroma smo, sedaj ustvarjam skupaj še s tremi redno zaposlenimi sodelavkami.
Nekje sem zasledila, da vas je privlačila kemija? Se je kdaj v vaši kreaciji to odražalo, recimo vojna med kationi in anioni?
Ubistvu me kemija ni nikoli privlačila. Kemija je bila izbor mojega očeta in tako sem tam pristala po njegovi izbiri. Firma, v kateri je bil zaposlen moj oče, mi je za ta študij namenila štipendijo, zato je bila to tudi edina razumna in logična pot. A ko sem bila prvi dan v belem plašču v laboratoriju, sem jokala in samo razmišljala, kako bom preživela. In preživela sem.
V veliko podporo mi je bila gospa Poglajn, s katero sva bili zelo tesna naveza. Njena gledališka delavnica mi je pomagala, da sem preživela ta štiri leta.
Pravzaprav se danes o kemiji ne spomnim ničasar in tudi ne najdem nobenega navdiha. Smešno je, ko na obletnicah obujajo spomine in jaz ne vem o čem govorijo. Očitno sem res živela čisto v drugem svetu.
Dandanes vsi vemo, kdo je Maja Štamol Droljc, je bilo težko uspeti v Sloveniji oz. postati prepoznavni v svetu mode?
Slovenija je zelo majhna država, v kateri zlahta postaneš prepoznaven. Mi smo rastli vztrajno, a počasi in mislim, da mi je ravno zaradi tega šlo dobro na moji poti.
Spominjam se svojega prvega intervjuja Vlaste Cah Žerovnik in njenega vprašanja, kakšna je bila moja pot, če je bila težka in dejala sem, da mi gre zelo tekoče, ne težko. In nato je dejala, da odkar me spremlja, se ji zdi, da na novinarje nikoli nisem vršila pritiska, da morajo o meni objavljati stvari.
In res je, še danes imam načelo, da o meni piše tisti, ki želi pisati o meni.
Tudi moje obleke nosijo tisti, ki jih želijo nosit. Kljub promociji ni moj način dela tak, da bi svoje obleke ponujala znanim osebnosti, recimo na Viktorjih. Slavne osebnosti izrazijo željo in mi smo se potem pripravljeni pogajati o pogojih. Menim, da si mora človek obleke želeti.
Kaj pa navdihi? Kdaj pridejo k vam v sanjah, tako kot je to bilo pri Guiseppeju Tartiniju in Vražjem trilčku. Ali jih iščete v pokrajini, potovanjih …
Navdihe črpam iz zelo različnih virov. Slovenski oblikovalec je majhen oblikovalec v primerjavi s svetovno priznanim oblikovalcem.
“Majhni” oblikovalci sledimo trendov svetovnih oblikovalcem in normalno je, da včasih posnemamo kakšen detajl priznanih oblikovalcev, a se potem trudimo ta detalj dodelati na čimbolj svojevrsten način.
Ampak pri navdihih mi največ ponudijo potovanja, nad katerimi sem navdušena. Včasih opazim, če sem kakšen mesec ali dva doma, kar rabim eno večje mesto, da pridem do navdiha in idej. Včasih že na letališču dobim kakšen “signal”, ki takoj pristane v skicirki, ki je z mano vedno in povsod. Prav tako kot skicirka me pri potovanjih vedno spremlja moj mož, ki skrbno naredi plan, kaj vse si morava v tistem kraju ogledati. Seveda ne pozabi tudi na ogled mestnih središč, kjer najdem obilo navdihov. Gledaš po trgovinah in opazuješ ljudi na ulici. In ravno tam najdeš marsikatero modno inovacijo.
Imate svojevrsten stil, vseeno pa me zanima, koga bi najraje oblekli, če bi bilo nebo meja?
Če bi izbirala svetovno, bi zagotovo izbrala prvo damo sveta Michell Obamo. Zdi se mi super ženska, ki nima popolne postave in menim, da bi se jo dalo izredno lepo obleči. Drugače pa mi velik izziv predstavlja Severina, je dekle, ki je drugačno. Ona je „mrha“ v pravem pomenu besede.
Nekoč sva celo imeli bližnje srečanje, in sicer na koncertu v Celju, ko je svet očarala s hitom Moja štikla. Zanimalo jo je, katera dama v publiki ima najvišje pete … In zmagala sem jaz. Med drugim so sezuli tudi mene, obute pa sem imela 15 centimetrske Pradine „štikle“. In potem je Severina dejala :„Ooooo, Prada“ in dodala „Lahko noč Pradine cipelice“. (smeh)
Drugače pa je izziv vsaka stranka posebej. Ljudje so si zelo različni, različnih predstav in z različnimi kompleksi, s katerimi so obremenjeni, pa naj gre za višino ali pa majhna prsa.
Spominjam se, še čisto na začetku moje ustvarjalne poti, ko je prišla k meni maturantka z nobenim interesom, da bi obleko sploh imela. Prišla je zgolj iz razloga, ker jo je k meni napotila mati.Obleke ni hotela, zato ker ni bila zadovoljna s svojim telesom in izgledom.
A na koncu sva le uspeli skonstruirati obleko, zamenjati očala in spremeniti pričesko. Dekle ni moglo vrjeti lastnim očem, ko se je gledalo v ogledalo ni moglo vrjeti, da je lahko tako lepa. In to je zame največji uspeh. Če človek iz Ateljeja oddide zadovoljen in z nasmeškom na obrazu, je to zame največja zmaga.
Januar, februar in marec so meseci, ki jih zaznamujejo maturantski plesi. Vsi hočejo izgledati dobro, a roko na srce, se marsikomu ponesreči. Prosim Vas, če lahko ekskluzivno za Spletka svetujete mladim dekletom … (Kakšne barve so v trendu, material, dolge ali kratke obleke, kroji …)
Zelo težko se napove, kaj je modno v današnji poplavi vseh modnih smernic. Tudi če gledamo svetovne modne revije, nimajo več repa in glave, ni rdeče niti. Brala sem komentar o zadnjem Berlinskem tednu mode, ki pravi, da ne vedo, kako naj napovejo modne trende za naslednjo jesen-zimo, po tem kar so videli. Res, toliko inovativnosti, da človek težko napove.
Po letih se razlikuje to, da je enkrat bolj moden šifon ali saten, materiali, ki obleke bolj božajo. V nekem prejšnjem obdobju so bile modne šantung in taft svile, ki so pogojevale kroj oblek. Obleke so postavo precej stiskale, vsekakor pa se je velikokrat uporabil tudi korzet.
Zdaj je več teh mehkih materialov, ki telo božajo. Težko rečem kakšna barva je „IN“, a zagotovo kakšna vsako leto izstopa. Mi se trudimo vsako leto narediti obleke iz več različnih barv, da se lahko punce bolj odločajo na podlagi tega, kaj jim je ušeč in ne, kaj je tisti hip modno. Načeloma svetujem puncam, da se ozirajo na svojo postavo in izbirajo tisto barvno koloristiko, v katero jih je obarvala mati narava. Prava izbira kroja in barve dela čudeže.
Kakšno je vaše sodelovanje z Namo, letos lahko opazimo tako žensko kot otroško kolekcijo Maje Štamol Droljc?
V osnovi izdelujemo ženske kreacije za posebne priložnosti, s tem, da nas je nekako situacija prisilila, da smo začeli delati tudi kompletno žensko kolekcijo. Kolekcija v Nami je izdelana konfekcijsko, za razliko od Ateljeja, kjer je vse izdelano po meri. Sicer imamo tudi v Ateljeju nekaj vzorčnih modelov izdelanih na konfekcijsko številko, tako da lahko stranke pomirijo in vidijo, kakšni modeli jim pristajajo in odgovarjajo. Moram poudariti, da tudi v Nami ni kolekcija v pravem pomenu besede, ker ponudbo tedensko osvežujem. Enkrat na teden obiščem modno hišo, zato da imam stik s kupci in tudi prodajalkami, ki mi podajo povratne informacije o tem, kaj pravzaprav kupci iščejo.
Na drugi strani pa je tu še otroška kolekcija, ki je čisto nova stvar na tržišču. Bila je izdelana bolj poskusno. Nastala je predvsem iz navdiha moje hčere Žani, ki se rada lepo oblači. Glede na pozitiven odziv pa mislim, da bomo s tem tudi nadaljevali, v omejenih količini, seveda.
Na Celjskem in v okolici je veliko mladih, ki bi radi uspeli v svetu mode. Spremljate kaj modno ustvarjanje mladih nadebudnežev? Ste bili že kdaj na kakšni modni manifestaciji mladih umetnikov, recimo Modna Interactijada?
Lani sem z nasveti pomagala pri eni izmed kreacij za Modno Interactijado, ampak se samega dogodka zaradi drugih obveznosti nisem uspela udeležiti. Drugače pa velikokrat obiščem ljubljanske oblikovalne šole. Všeč mi je, ko vidim inovativnost mladih in to neobremenjenost. Moram pa tudi povedati, da smo v preteklosti sodelovali s celjsko tekstilno šolo, ki je odprla nov program za oblikovanje oblačil. Povezali smo se, ko je pri njih potekala izmenjala s finsko šolo za oblikovanje. Pri nas je bila tako ena finska deklica, ki je opravljala trimesečno prakso in moram poudariti, da je bila izredno pridna in inovativna.
Kaj bi svetovali mladim modnim nadebudnežem in vsem tistim, ki se radi oblačijo modno?
Vztrajajte na svoji poti. Če imate radi modo in to kar delate, je to največ, kar lahko imate za izhodišče, da bi se s tem ukvarjali.
[nggallery id=22]
