Matura je nekaj, kar izkusi vsak srednješolec, a ravno letošnji maturanti so tisti, ki so se z njo bili primorani soočiti na drugačen način.
Pandemija se je začela vzpenjati hitro in nepričakovano, in vsak posameznik se je bil primoran s situacijo spopasti na svoj način. Tako eni, kot drugi smo imeli svoje skrbi in vprašanja, a veliko vprašanj se je porodilo tudi letošnjim maturantom. Sprva vprašanje, ali matura bo, po pritrdilnem odgovoru pa, kdaj in kako? Vprašanj je bilo veliko, odgovorov pa premalo. A delo se je moralo nadaljevati kljub nejasni prihodnosti.
Nekaj letošnjih maturantov smo prosili, da z nami delijo, kako so se na maturo pripravljali od doma, kaj jim je pri tem ustrezalo in kaj ne ter kako doživljajo povratek v šolske klopi:
“Priprava na maturo od doma ni bila najlažja. Težko je slediti snovi, ki jo delaš prvič, preko videokonferenc, predavanj in gradiv. Največ časa sem namenil urejanju zapiskov, mogoče je kdaj pod mojo roko zatavala še kakšna stara matura. Ustrezalo mi je, da sem lahko kdaj spal malo dlje, s tem mislim do 8/9-ih, kar je luksuz v primerjavi s 5:30. Več časa sem preživel tudi v naravi, kar v normalnih okoliščinah ne bi. Kot negativno bi izpostavil predvsem neutrjeno snov teh 9-ih tednov dela od doma. V normalnih okoliščinah bi pri vsakem predmetu v tem času pridobili vsaj še 2 oceni in snov utrdili, videli kako jo dejansko ne/obvladamo. Izjava “vodilnih iz pisarn” češ, da smo predelali 95% snovi in je to dovolj, se mi zdi absurdna, kot da ne bi nikoli videli pol za maturo in njene vsebine. Naj na tem mestu pohvalim izjemno delo profesorjev, vem, da vsi dijaki nimajo te sreče. Hvala vam! Povratek v “korona” šolo smo skupaj s sošolci komaj čakali. Predvsem je vse skupaj zeloooo čustveno. Težko zberem občutke. Hudo nam je. Niti posloviti se nismo mogli na dostojen način. Naš razred je res večino časa deloval kot eno. Res se imamo radi in smo drug z drugim zelo odprti, zato je vse skupaj še težje.”
-Matevž Žolnir, 4. b
“Že od tistega 13 marca sem si zadala, da bom šolske obveznosti izpolnjevala kar se da redno. Vsak dan sem zjutraj pregledala svoj elektronski predal, odgovorila na pošto in si na list napisala zadolžitve, katere so bile meni prioriteta za tisti dan (predmeti po urniku). Posebej se nisem dosti pripravljala, reševala sem delovne liste, prisluhnila snovi profesorjev in si samo snov tudi izpisala. Mogoče sem nekaj časa posebej maturi namenila ob učenju situacij in zbranih del na ustnem delu iz matematike in slovenščine. Hmmm… Vsaka stvar ima dobro in slabo stran.. dobro je bilo da sem lahko spala do 9 zjutraj, si v miru skuhala kavo in se res “normalno in v miru” prebudila. Slaba pa je bila, da sem za zvezke sedla šele okrog 11h (izjema je bila kakšna videokonferenca prej) in tako posledično za šolo delala nekje do 15. ali 16. ure popoldan. Ampak nič za to. Kljub vsemu sem naredila vse, priznati pa moram, da sem kljub jutranjemu “jamranju” in godrnjanju ugotovila, da mi vstajanje ob petih zjutraj ustreza, saj le tako stvari stečejo po vsakodnevnem redu, katerega sem vajena že kar nekaj let.”
-Tjaša Ferlež, 4. h
“Na maturo smo se od doma pripravljali malo drugače kot pretekle generacije. Skoraj vsak dan smo imeli video konference s profesorji, ki so nam dajali navodila, ki nam bodo koristila pri pisanju mature. Profesorji so pripravljali powerpointe z dodatno razlago in maturitetne naloge za posamezna področja. V popoldanskih časih smo skupaj ali posamezno te pole tudi rešili, in se o njih pogovarjali na video konferencah. Ustrezalo nam je predvsem to, da smo imeli tudi v dopoldanskem času čas za učenje, saj v šoli zaradi pouka po urniku tega nimamo. Odgovarjala sta nam tudi razlaga in trud profesorjev. Predvsem pa smo našli negativne stvari o slabi komunikaciji, nepristnem stiku in oteženem delu na daljavo. Kot slabo pa sem nam je zdelo ravno to, da bomo svoja srednješolska leta zaključili povsem drugače, brez “pravega” in “edinstvenega” poslovila. Povratek se mi zdi odličen. Dijaki našega razreda smo komaj čakali, da se vrnemo v šolske klopi. Izredno pa smo veseli tudi skupnega učenja, saj smo komunikativen in povezan razred. Za maturo se sedaj pripravljamo skupaj na ustrezni varnostni razdalji in z nasmehom na obrazu.”
–Ana Jurko, 4. j
Situacije se je torej vsak lotil po svoje, a kar šteje je, da se je vsak tudi nekaj naučil. Tako maturanti, kot vsi ostali, smo ugotovili, da v svojem vsakodnevnem življenju potrebujemo pristen stik in toplino ljudi, ki nas obkrožajo. Prepričana sem, da nam je pandemija podarila tudi veliko mero samodiscipline in organiziranosti, kar nam bo pri novem začetku še kako koristilo.
Dijakom se zahvaljujem, da so z nami delili svojo izkušnjo, prav vsem letošnjim maturantom pa na maturi želim veliko uspeha v prihajajočih dneh!
