Na knjižnih policah so pogosto zaprašene bogate skladovnice vsega svetovnega znanja v času karantene marsikje uvidele luč obstoja. Polepšale so popoldan tudi tistim manj navdušenim bralcem. Predvsem pri mnogih mladih že sama omemba branja in knjig sproži nerganje in zavijanje z očmi.
Pri domačih branjih raje kot knjige uporabljamo spletne strani s kratkimi obnovami. Seveda pa mnogi izmed nas dojemajo branje in knjige kot užitek, sproščanje ter beg v neko drugo resničnost. Knjiga te lahko povsem prevzame, do neke mere, ko ob branju pozabiš na čas in svet okoli sebe. In ravno to je čarovnija knjig.
So najnevarnejše in najmočnejše orožje, ki v sebi skriva svetovno znanje iz vseh življenjskih področij. Vendar pa brez pisave in branja, danes ne bi uživali v knjigah. 4000 let p. n. š. je nastala najstarejša oblika knjige – zapisi na glinenih tablicah, ki so se našli pri Sumercih, Babiloncih, Heitih in Asircih. Tablice so shranjevali na policah in vsaka tablica je imela na zgornjem robu kratek naslov. Pisava je bila klinopis, pisana od leve proti desni. Istega leta so Egipčani že pisali na papirus.
V 2. stol. p.n.š. so v Pergamu odkrili postopek za izdelavo pergamenta in v 13. stol. p. n. š. so Židje že začeli pisati najstarejše dele Svetega pisma na pergament, redkeje na papirus. Pisali so od desne proti levi, v stolpcih. Pergament so zvijali v zvitke. Brižinski spomeniki, najstarejši znan ohranjen zapis v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku, so napisani na pergamentu.
Najprej so knjige razmnoževali s prepisovanjem. Prvi tisk se šteje leta 183, ko začnejo Kitajci besedila klesti v kamen in jih odtiskati na papir. V 15. stol. se v Evropi začne uporabljati lesorez za tisk kart in kasneje manjših knjižic. Leta 1455 je Johannes Gutenberg ustvaril prvo tiskano knjigo, znano kot Gutenbergova Biblija. Primož Trubar na Slovenskem velja za očeta prvih dveh tiskanih knjig – Abecednik in Katekizem (1550). Dandanes se letno natisne med 600 000 in 100 000 000 knjig. Z razvojem tehnologije vse bolj razširjena postaja t. i. e-knjiga.
Knjiga je nosilec znanja in zgodb. Z vsebino so lahko obsežne in presegajo posameznikov spomin, kar jih je napravilo izredno uporabne kot opomnik in pomoč pri resnih opravilih (enciklopedije).
V preteklosti so vsebovale tudi verske vsebine in so bile velikokrat označene kot sporne in pohujšljive. Le spomnimo se Hrenovega požiga protestantskih knjig. Pomembnejšim intelektualcem so pomenile širjenje svojih idej, hkrati pa so preko njih kritizirali takratno stanje v državi (npr. Cankar s Hlapci). Ob vojnih nemirih, ekonomski negotovosti in slabi oskrbi prebivalstva, pa tudi veliki neenakosti med prebivalstvom, je bila knjiga tudi nosilec upora.
Knjige se tržijo kot nacionalni zaklad, najvišja vrednost, kulturna znamka, ki definira napredek celega naroda.
Nekaj zanimivosti o knjigah:
– Indijci veljajo za narod, ki največ bere. Povprečni Indijec po podatkih Expressa s knjigo v rokah preživi 10,7 ure tedensko.
– Največja knjiga na svetu meri 5 x 8 metrov in tehta 1.500 kilogramov, vsebuje pa 429 strani. Knjigo To je Mohamed je izdala dubajska družba Mshahed International Group in se z njo vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov.
– Za največje uspešnice vseh časov (z izjemo Biblije, Korana in Misli Maa Cetunga) veljajo:
* Don Kihot iz Manče španskega avtorja Miguela de Cervantesa,
* Povesti o dveh mestih mojstra viktorijanske dobe Charlesa Dickensa,
* Gospodar prstanov ter Hobit angleškega pisatelja J. R. R. Tolkiena.
Že Plinij je omenil, da nobena knjiga ni tako slaba, da ne bi bila za kaj koristna. Naj si gre za leposlovno ali strokovno knjigo, vsaka nas lahko nauči kaj novega. Od strokovnih izrazov in razlag, receptov, biografskih podatkov, do globljih pomenov in odkritij, ki od nas zahtevajo kakovostno znanje in medsebojno podatkovno povezovanje. Za prav vsakega se najde knjiga po njegovem okusu. Naj bo ta čas obdobje preobrazbe vsakega izmed nas v pravega knjižnega molja.
Š. K.
