V ponedeljek, 18. januarja 2016, smo si dijaki tretjih letnikov v mestnem kinu Metropol ogledali slovensko minimalistično tragedijo Drevo, ki je bila slovenski kandidat za Oskarja za najboljši tujejezični film. V uro in pol trajajočem filmu je režiserka poskušala zajeti problematiko krvnega maščevanje v severni Albaniji, po drugi strani pa opozoriti na ujetost posameznika. Film je nastal iz raziskovalnega fotografskega projekta, ki sta ga avtorja nato mojstrsko prenesla na filmski trak. Trodelni film je s svojim minimalističnim scenarijem in estetskimi prizori navdušil tako domače kot tuje kritike.
Po koncu filma je sledil kratek pogovor z režiserko Sonjo Prosenc in direktorjem fotografije Mitjem Ličnom, v katerem sta nas še bolj opozorila na problematiko filma, ki je tudi danes prisotna v nekaterih državah sveta in zaradi katere na stotine dečkov in kasneje odraslih moških nikoli ne sme zapustiti svoje hiše. Avtorja sta prvi uspeh dosegla na Festivalu slovenskega filma in nato film predstavila še na mnogih filmskih festivalih po vsem svetu, kar jima, kot pravita, prinaša večjo prepoznavnost v tujini, ki naj bi vplivala tudi na novo nastajajoči film, ki ga trenutno ustvarjata. Pravita, da film sproža na zahodnih festivalih predvsem nekakšne metaforične občutke posameznikove ujetosti, medtem ko na festivalih v orientalskih državah v gledalcih sproža oseben in sočuten odnos, saj ti ljudje živijo v upodobljenem svetu in se bolj realno zavedajo neizbežnih posledic, ki jih prinaša krvno maščevanje. Na koncu pogovora sta avtorja vsem nadobudnim filmarjem dala še koristen nasvet, da naj se pri snemanju filma res poglobijo v film in se mu predajo.
