Na GCC smo od 3. do 5. februarja prvič uspešno izpeljali karierni vikend. Njegov namen je bila predstavitev kariernih in študijskih možnosti predvsem dijakom 4. letnikov, kot tudi predstavitev trga dela, spoznavnje motivacijskega pisma, javne podobe na socialnih omrežjih in CV-ja. 15 dijakov je 3 dni na GCC preživelo v nekakšni kombinaciji pridobivanja neformalnih znanj in spoznavanja samih sebe ter druženja z vrstniki.
Uvod v karierni vikend je bila okrogla miza z nekdanjimi dijaki in kasnejše neformalno druže
nje ob večerji. Prišlo jih je 21 – predstavniki različnih generacij, različne karierne »kilometrine«. 21 zanimivih zgodb, ki pa so imele precej stičnih točk. V strnjenem povzetku bi lahko pri temeljnih poudarkih zapisali zlasti to, da je neizmernega pomena, da odločitve v življenju sprejemamo sami – da prisluhnemo nasvetu ljudi okrog nas, nato sebi. Takšna odločitev, četudi je mogoče napačna, je naša in iz nje bomo vedno našli pot, da naredimo najbolje. K temu sodi raziskovanje možnosti in iskanje priložnosti, za katere se je potrebno truditi. Odločanje za študij na osnovi aktualnega povpraševanja na trgu dela, je lahko varljiva – obstajati mora želja in interes za to področje, sicer od študija ne bo ostalo veliko. Precej poudarkov je bilo namenjeno tudi neformalnemu izobraževanju, aktivnostim, ki izpolnjujejo naš prosti čas in s katerimi osebnostno rastemo prav toliko (če ne včasih še bolj) kot v formalnem pridobivanju znanj. Raznolikost veščin in kompetenc je tista, ki daje pomen pregovoru »več znaš, več veljaš«, a tudi ta, brez iskrenega odnosa do sočloveka in do samega sebe, ne pomeni nič. Pomen druženja, interakcije, ustvarjanja širokih socialnih mrež, sposobnost sodelovanja in iskreno veselje ob uspehih vseh, ki nas spremljajo v življenju, naredi ljudi velike.
Sobota je karierni vikend nadaljevala v podjetniškem duhu. Dijakom je predaval doktor ekonomije in uspešen podjetnik Rok Stritar, ki jim je predstavil način reševanja problemov, metodo LEAN, jih prisilil h kritičnemu razmišljanju in zastavljaju najrazličnejših vprašanj. Ena izmed tem pogovora je bila osredotočena tudi na slovenski šolski sistem, njegove slabosti in tudi prednosti, ter kako ga najbolje izkoristiti in v njem preživeti. Sobotni dan so dijaki zaključili z druženjem v Špitalu ob poslušanju mladih slamerjev.
Nedelja je bila namenjena javni podobi na socialnih omrežjih, katere pomen je udeležencem predstavil nekdanji dijak GCC Rok Rakun. S praktičnimi primeri je ponazoril, kako lahko naše obnašanje na spletu pripomore ali škoduje naši javni podobi in kako pomembno je, da smo v današnjem času na spletu tudi aktivni. Ravnatelj GCC Gregor Deleja pa je spregovoril o tem, kako napisati dobro motivacijsko pismo in CV ter kako pristopiti h kadrovskemu zagovoru, ter tega čim bolje opraviti.
Nekdanja dijakinja GCC Alenka Blazinšek, diplomirana andragoginja zaposlena na Zavodu NEFIKS, ki se ukvarja z zaposlovanjem in kariernim svetovanjem, je v svojem odzivu na karierni vikend izpostavila še nekaj stvari, s katerimi se vsakodnevno srečuje pri svojem delu:
»V naše karierne klube prihaja veliko mladih, predvsem deklet, ki so bile zelo uspešne študentke, tudi precej aktivne tekom izobraževanja: prostovoljke, izmenjave v tujini, študentsko delo na primerljivih delovnih pozicijah – pa jih trg dela, predvsem zaradi strukturnega neskladja ne zaposli. To so predvsem diplomantke smeri novinarstva, komunikologinje, kadrovskih smeri, sociologinje, pedagogike raznih vrst, primerjalne književnosti, upravne organizatorke, da ne omenjam tistih, ki prihajajo z manj znanih študijskih smeri v Velenju ali Novi Gorici. Mladih deklet, ki jih zanimajo te smeri ne želim demotivirati, se mi pa zdi smiselno opozorilo, da so tovrstna delovna mesta omejena, da vlada visoka stopnja konkurence, da so tudi, ko so že zaposlene, lažje zamenljive, zato predlagam tudi plan B. To pa pomeni, da se doizobrazijo še na kakšnem področju – šport, glasba, zdravstvo, jeziki, IT, kar potem v kombinaciji z osnovno smerjo drastično zviša priložnosti za vstop na trg dela. V razmislek pa tudi vsakodnevne izkušnje – veliko lažje fizik v enem letu postane dober novinar, kot obratno. In teh primerov ni malo. Seveda ni vsak za naravoslovje, toda poklici prihodnosti se zagotovo obetajo v tej smeri, prav tako bolje plačane pozicije, ki marsikaterega “družboslovca” kasneje pehajo v depresijo«
Naša nekdanja dijakinja, prevajalka in tolmačka Andreja Terbos, ki se sicer kariernega vikenda ni mogla udeležiti, pa je z nami delila naslednje razmišljanje:
Velikokrat me presenečajo študijske izbire mladih, sploh na različnih družboslovnih področjih in hibridnih študijskih programih. Velikokrat gre za področja, kjer se moji prijatelji (stari med 25 in 35 leti) trenutno spopadajo z velikimi težavami pri iskanju zaposlitve, in mislim, da se to še ne bo kmalu spremenilo. Seveda so pri vsakem študiju izjeme, uspeš lahko, če se dovolj potrudiš, če si unikaten, iznajdljiv, podjeten. Vendar jih uspe zgolj nizek odstotek. Po spletu krožijo videi in motivacijski govori, kako je vse mogoče. S tem mišljenjem je naša generacija Y začela rasti, vaša generacija Z pa mislim, da se te drže še bolj oklepa. Takšna drža je nevarna, jemati bi jo morali cum grano salis. Nedavno tega sem videla ta videoposnetek. Ga toplo priporočam.
Vem, da se dijake težko navduši za naravoslovje, vendar bi jaz kot jezikoslovka svojega otroka vsekakor skušala navdušiti nad naravoslovjem. 🙂 Sama sem imela čudovite profesorje naravoslovja (npr. prof. Jurkošek, prof. Namestnik), zaradi katerih sem naravoslovje vzljubila, pa čeprav nikoli nisem bila prav dobra v njem. Še vedno pa me navdušuje tale videoposnetek. In tudi prevajam naravoslovje.
Če pa se dijaki že odločite za študij jezikov, humanistike, družboslovja, bi bili moji predlogi naslednji:
– s tem, kar počneš že v gimnaziji, in nadaljuješ prva leta na fakulteti, si začrtaš pot, po kateri boš hodil (obšolske dejavnosti niso samo zato, da jih lahko vključiš v CV, ampak za mreženje, spoznavanje ljudi, ki se te bodo morda čez nekaj let spomnili in te poklicali – zaradi tvojih lastnosti -, da v njihovi službi iščejo človeka, kakršen si ti);
– s tem, ko širiš krog prijateljev izven meja Slovenije in jih tudi obiskuješ, širiš svoja obzorja. Slovenija je majhna in razširiti si obzorja je nujno za vsakega uspešnega človeka;
– s tem, ko razmišljaš drugače, izven okvirjev, ko hodiš po neutečenih poteh, si odpiraš možnosti, saj postajaš drugačen, morda takšen, kakršnega podjetje potrebuje, pa trenutno niti še ne ve, da te bo.
Ko gledam nazaj na svoja dijaška leta, mislim, da se niti nisem zavedala, kaj počnem s svojim življenjem in kam me bo poneslo. Imela sem srečo, saj sem se po prvem letniku zresnila in skupek odločitev me je peljal na zanimivo pot … Prvo leto sem imela dva popravna izpita, matematiko in fiziko. To je bil streznitveni trenutek in hkrati tudi sreča, saj sem zaradi profesorja fizike zamenjala razred in si namesto informatike izbrala italijanščino. 🙂
Skoraj vsa štiri leta sem obiskovala pevski zbor. Ta izkušnja je bila izjemno dobrodošla – disciplina biti na vajah do 15.00 ob petkih, medtem ko so drugi hodili v park, potovanje in tekmovanje za prvomajske praznike, ko so se drugi doma učili, skupinsko prizadevanje za isti cilj, imeti dober nastop. To so res lastnosti, ki se jih kot dijak niti še ne zavedaš dobro, vendar ti pozneje še kako koristijo.
Ko sem zgoraj omenila razmišljanje izven okvirjev, sem imela v mislih na primer svoja prizadevanja za učenje italijanščine. V 3. letniku sem se prostovoljno odločila hoditi na inštrukcije italijanščine, ker na urah nisem dobila dovolj znanja, in se mi je zdelo škoda. Med inštrukcijami se je inštruktorici porodila želja po opravljanju mature iz italijanskega jezika, ki je takrat na naši gimnaziji nisem mogla opravljati, zato sem se ob ravnateljevi privolitvi enkrat na tri tedne vozila v Ljubljano na učne ure. Tam sem potem tudi opravljala maturo. Zbujala sem se ob 4.00, da sem šla ob 5.00 na avtobus iz Konjic proti Ljubljani. Nato pa nazaj do Celja, kjer sem imela privatne učne ure književnosti s prof. Korenom. Tako sem v enem intenzivnem letu učenja italijanščine jezik spravila na nivo, ki je bil primerljiv z ostalimi, ki so se je učili štiri leta. Danes tolmačim za italijanske paciente na UKC Ljubljana, prevajam izvide, tožbe, hodim tolmačit v Italijo. Podobno je tudi z angleščino. Danes jo učim na podjetjih, čeprav nisem pedagog, in pri tem se še vedno spomnim metod prof. Komadine. Kot študentka sem tolmačila obravnavo na Arbitražnem razsodišču v Lozani.
Ob svoji zgodbi ne bi rekla, da je vse mogoče, če si nekaj želiš. So stvari, ki jih ne bom nikoli mogla doseči, ker se na primer nisem rodila na Primorskem, kjer je italijanščina marsikomu položena v zibko. Prav tako nikoli ne bom operna pevka, samo zato, ker sem štiri leta pela v zboru. Mišljenje, da je vse mogoče, je nevarno. Tudi to, da uspeš ne glede na vse, ni res. Da se je potrebno samo potruditi in je vse mogoče. Če mi ne bi bilo dano biti malo bolj nadarjena za jezike, bi težko zvozila. Če ne bi bila radovedna, si ne bi zapomnila vsega, kar sem si in mi danes pomaga pri tolmačenju. Po drugi strani pa veliko ljudi misli, da niso nadarjeni za naravoslovje, ampak to samo zato, ker je šolski sistem žal takšen, da se ne more prilagajati vsakemu posamezniku. Razlago nekateri razumejo, drugi ne. Ob dobrem učitelju je možno veliko, a ne vse.
Če bi me danes vprašali, kaj je tisto, kar nekoga naredi uspešnega – skupek osebnostnih lastnosti, nekaj genetike, okolje. Izberite okolje (npr. faks), v katerem bi želeli, da bi vas nekoč videli vaši otroci in bili na vas ponosni. Ko se peljem mimo svoje gimnazije in je z mano še kdo, vedno s ponosom pokažem, da je to moja gimnazija. Ko sem se vpisala nanjo, se mi je zdelo, da je bila predobra zame in da je ne bom zmogla. A je šlo J
Hvaležna sem za vse, kar mi je dala naša gimnazija!
Karierni viked je bil, glede na odzive dijakov, izjemno uspešen. Upamo, da se bo tradicija nadaljevala tudi v prihodnjih letih in da bodo prihodnji takšni projekti privabili še več dijakov, željnih pridobivanja neformalnih znanj in novih izkušenj.
