Ekskluzivno objavljamo nagrajena sestavka natečaja Ekošole na temo “Kaj lahko storim jaz?” Komisija v sestavi Majda Kamenšek Gajšek, Ljuba Koprivc Bertoncelj in Smiljana Adamič Vasič je med vsemi prispelimi sestavki za najboljši izbrala prispevek Gabrijele Razboršek in Anje Paher.
[tabgroup]
[tab title=”Kaj lahko storim jaz? – Gabrijela Razboršek”]
KAJ LAHKO STORIM JAZ?
Pred mnogimi leti, ko svet še ni bil tako veličasten in ni imel tako velikega obsega kot danes, so ljudje naravo doživljali drugače. Ni jim bila „predmet“, kjer se nič zanimivega ne dogaja. Bila je mogočna, nepojmljiva sila. Ljudem ni nudila zgolj hrane in drv, nudila jim je zatočišče, in kar je najpomembneje, nudila jim je notranji mir. Po težkem dnevu so se lahko odpravili v naravo, da so si zbistrili misli in se pomirili.
Dandanes je tega vse manj. Če pogledamo naokoli, vidimo le še nekaj dreves, vse več pa je tovarn, delavnic in avtomobilov. Res je znanost močno napredovala in s tem se je onesnažilo tudi ozračje. Če dobro pomislimo, pa se je s tem onesnažilo tudi naše življenje, naše „srce“. Vse manj časa imamo za sprehod v naravo, ker smo ves čas na mobilnikih, računalnikih ali pred televizijskim sprejemnikom. Čeprav tega ne opazimo, s tem zelo onesnažujemo naravo. Človek je postal največji onesnaževalec vsega. Če si kdaj le vzamemo čas za sprehod po gozdu, vidimo divja odlagališča, vse polno odpadkov. Kdo je kriv za to? Človek, seveda. Malomarnost je naša „vrlina“. Ne skrbi nas, kaj odvržemo, kaj se razgradi in kaj ne. Na svetu je 7 milijard ljudi, vsak od njih vsak dan povprečno odvrže nekaj v naravo. Zanimivo, kajne? Koliko odpadkov se pojavi samo zato, ker se nam jih ne da odnesti do koša. Če bo šlo tako naprej, bodo ljudje čez 100 let živeli v dimu. V neznosnem smradu. Res je, da je veliko predavanj na temo zdravega življenja in okolja, pa vendar da vsak od nas premalo na to. Enostavno se večina na to požvižga. Toda, če bi stopili skupaj, bi lahko ustvarili boljši svet, boljšo prihodnost, boljše ljudi.
V spomladanskem času so značilne čistilne akcije, in bi se jih morali udeležiti vsi, pomagati in se ob tem tudi zabavati. Namesto plastenke bi kupili ustekleničeno vodo, steklenico pa bi obdržali in si vsak dan vanjo nalili vodo. Čisto in še poceni. Ljudje ne cenimo okolja, zato so stvari take, kot so. Luči puščamo ves čas prižgane, radio ves čas nekaj „govori“, kar pa je velika napaka. Vsa ta omrežna komunikacija spušča v ozračje nevidno sevanje, ki lahko zelo škoduje ljudem. Tudi telefon je nevarno imeti blizu sebe. Če primerjamo svet nekoč in danes, je seveda velika razlika tudi v ozaveščenosti. Čeprav v preteklosti niso imeli predavanj, informacij in znanja o zaščiti narave, so znali z okoljem bolje ravnati in ga ohranjali lepšega. Danes je vse drugače, kot da nam ni za nič mar.
Menim, da bi vsak od nas moral storiti malo več za ohranitev zdravega okolja. Vsak dan zalijmo rožo, ugasnimo luč tudi če odidemo le za 2 minuti, zaprimo vodo in je ne pustimo teči, odpadke odvrzimo v koš za smeti. Obnašajmo se kot prijatelji narave. Saj vendar ne želimo,da bi naši potomci živeli in umrli v smeteh, kajne?
GABRIJELA RAZBORŠEK, 2.Č
[/tab]
[tab title=”Kaj lahko storim jaz? – Anja Paher”]
KAJ LAHKO STORIM JAZ?
Ležim na bližnji klopci naše gimnazije … Sonce sije name, greje me z vseh strani. Oh, kakšna energija, prelepo mi je. Želim si storiti nekaj zase, želim si storiti nekaj zate. Je res tako lepo, kot se mi zdi? Ali gledam skozi rožnata očala ali je res tako zelo popolno?
Optimist bi rekel, da je naš svet prelep, jaz pa sem realist in lahko rečem, da se zavedam krutega dejstva – tonemo v prepad, temna globina nas vsrkava vase!
Ljudje smo vedno bolj materialistična bitja. Skrbi nas premoženje, ki ga nimamo nikoli dovolj, le redko kdo pa se dejansko zaveda, da sta sreča in zdravje najpomembnejša dejavnika in izhajata iz nas samih. Naše misli in dejanja nas ustvarjajo, gradijo naše sanje in našo prihodnost.
Sprašujemo se, kaj lahko planet in drugi ljudje naredijo za nas, ampak, ali se lahko enkrat vprašamo, kaj lahko storimo mi za Zemljo in druge prebivalce? Lahko je prelagati krivdo in odgovornost z enega na drugega, zares težko pa se je zagledati vase in pogledati resnici v oči… Resnica je, da ubijamo samega sebe, s tem ko ubijamo »svoj« planet. No, kdo mi je sploh dal dovoljenje, da ga označim za našega? Nihče, ravno to želim povedati. Zemlja ni naša! Zemlja ni last nikogar izmed nas. S kakšno pravico si jo lastimo in uničujemo življenje in razmere na njej?
To, da bivamo na Zemlji, trenutno edinem z ljudmi naseljenem planetu, bi nam moralo predstavljati privilegij in čast, mi pa tega preprosto ne znamo ali pa ne želimo ceniti. Morda gledamo sebično, saj si mislimo:«Petdeset let bom še živel, eh, to bo pa svet že zdržal.« A resnica zna biti kaj kmalu drugačna, saj se razmere na Zemlji iz dneva v dan, iz ure v uro, slabšajo. Vprašanje je, če bomo čez 50 let še sploh tukaj, kjer smo danes, če ne bomo česa spremenili. To, kar lahko pomeni nov začetek in pozitivno spremembo, pa izhaja iz nas samih. Zato se, prosim, vprašaj: »Kaj lahko jaz storim zase in za planet?«
Začni z malimi stvarmi. Pozoren bodi ob uporabi elektrike. Ja, res ne potrebuješ sredi dneva prižganih treh luči v stanovanju, poleg tega pa še radia, televizije in računalnika, medtem ko se učiš. Ovitek čokolade ne spada na tla! Za to so smetnjaki, ločuj smeti , naj ti ne bo vseeno, ali vržeš plastenko v zaboj za steklo ali papir. Pokaži, da ti je mar zase, če pa ti je vseeno zase, stori to vsaj za osebe okoli sebe, ki jim to nekaj pomeni, stori to za potomce, ki bodo trpeli zaradi posledic tvojih dejanj, ki so bila nepremišljena in neumna.
Danes se začenja nov dan, danes je čas za nov začetek. Živi z dobrimi mislimi, ki jim bodo sledila plemenita dejanja. Začni zase, nadaljuj za druge in končaj za Zemljo. Reši jo, rešimo jo skupaj!
ANJA PAHER, 3.A
[/tab]
[/tabgroup]
