… ne, ne grem v šolo,
jaz bom kar počitnice imel.
Jaz ne grem v šolo,
nič več ne grem v šolo,
nisem nor, da v šoli bi sedel.
(A. Smolar)
Konec je brezskrbnih dni poležavanja in uživanja svobode. Spet smo se vrnili v zastarel sistem, ki nam krati spanec, omejuje svobodo in nam na tisoče drugih načinov otežuje življenje do te mere, da nam na trenutke pobere vso življenjsko energijo, ki jo premoremo. Z drugimi besedami, začela se je šola.
Še pred dvema dnevoma je večina uživala brezskrbno življenje mladega človeka, se zabavala in razmišljala o inovatinvnih načinih, ki bi nas rešili začetka šolskega leta. Mogoče je komu uspelo izumiti časovni stroj in se je vrnil nazaj v junij, na začetek počitnic. Večina pa nas je z grozo v očeh dočakala včerajšnji 1. september. In če smo si 31. avgusta še peli Smolarjevo pesem ‘Jaz ne grem v šolo’, smo se včeraj kar naenkrat, kljub zagrizenemu upiranju, znašli za bolj ali manj znanimi šolskimi klopmi.
Po dveh mesecih miru in tišine ali pa glasne glasbe in plesa smo včeraj slišali tudi uho parajoči zvok šolskega zvonca, ki nam je dokončno uničil kakršne koli sanje po nenadni prestavitvi začetka pouka. Spet smo bili seznanjeni s šolskimi pravili in po tehtnem razmisleku smo ugotovili, da nam je med poukom pa le dovoljeno dihati.
Vseeno pa je imel prvi šolski dan tudi nekaj svetlih točk. Po dolgem času smo spet videli sošolce, snidenje s profesorji pa je tako ali tako izkušnja sama zase in jo je po navdušenosti izjemno težko prekositi.
No, zdaj pa zares. Verjamem, da nihče ni omedlel od navdušenja, ko se je moral včeraj zgodaj zjutraj zbuditi, da je lahko ujel vlak ali avtobus, ki ga je pripeljal do Celja. Vseeno pa se mi zdi, da nas Centraše druži želja po znanju in ustvarjanju nečesa novega, zato se včeraj v večini najbrž nismo soočali z občutji strahu in prezira. Hočemo – nočemo, začela se je šola. In najbolje bo, da odnesemo od nje največ, kar lahko. Vsi starejši dijaki se tako zavedamo, da nam na Centru nikoli ni dolgčas in da se bo kmalu začela sezona odpadanja ur zaradi raznoraznih prireditev in aktivnosti. Včeraj pa smo medse (ne še povsem uradno – čaka jih še “fazaniranje”) sprejeli tudi novo generacijo fazanov, ki jih spoznavanje šole, profesorjev, utripa in vzdušja še čaka. Ne zavedajo se še, da so si v trenutku, ko so prestopili prag našega šolskega poslopja, zapečatili usodo (v najbolj pozitivnem smislu), kajti Centraš ostaneš za zmeraj.
Po uvodnem delu v šolski telovadnici so se novopečeni dijaki spoznali še z razredniki in tutorji ter v učilnicah malce prestrašeno, a z zanimanjem, vsrkavali tisoče podatkov, ki so jim bili podani. Danes smo tudi novinarji na hodnikih prestregli nekaj dijakov prvih letnikov in jih malce povprašali po prvih vtisih. Ti so seveda izjemno pozitivni.
Prva dva dni na GCC sta bila zame predvsem razburljiva in polna presenečenj. Spoznali smo že skoraj vse profesorje, ki nas bodo poučevali in moram priznati, da je začetna trema že izginila. Seveda se še lovimo po šoli in zavzeto zamujamo k pouku, kajti vseh učilnic še ne najdemo. Šola pa nas je lepo sprejela in v njej se počutim sproščeno.
– Matevž Žolnir, 1. b
Prvi dnevi na Gimnaziji Celje – Center so bili zelo zanimivi, poučni in pa hkrati tudi stresni. Ko s sošolci ne vemo kje je kakšna učilnica, nas ponavadi zagrabi panika, vendar nam takoj priskoči na pomoč kakšnen starejši dijak ali pa nam pomaga kdo izmed profesorjev. Ko sem prvi dan prišla domov, so se v moji glavi začele porajati različne misli. Vse so izhajale iz tega, če sem se prav odločila, da sem prišla na Center. Sedaj, ko sta dva dni že za mano, lahko rečem, da sem sprejela zelo dobro odločitev in da GCC je prava šola zame.
– Katarina Stepišnik, 1. b
Gcc je super, urejena ter zanimiva šola. Že prvi dan je bilo vzdušje fenomenalno, saj so nas profesorji lepo sprejeli ter nam na kratko predstavili šolo. Da se na tej veliki šoli lahko znajdemo, nam pomagajo dijaki višjih letnikov in pa seveda naše najboljše tutorke. S sošolci se že super razumemo, si pomagamo, se nasmejimo in pa mislim, da smo tudi na profesorje naredili dober prvi vtis, tako kot so ga oni na nas
– Deja Adamič, 1. c
Torej, dragi Centraši, ne žalostite se, ker se je začela šola. Po tednu dni se sploh ne boste več spomnili, kako je, ko imaš prosti čas in razloga za žalost ne bo več. Raje uživajte in poskušajte od pouka, profesorjev, obšolskih dejavnosti in vsega, kar nam naša GCC ponuja, odnesti čim več. Pa ne stremite le k lepim ocenam. Nabirajte tudi znanje za življenje.
Lep začetek šolskega leta vam želi tudi Sledko!
