Jagababa: na meji med sanjskim in resničnim svetom

Pred predstavo za hip zaprite oči. Tema. Oglje se kuha. Vre. Vre. Vre. Kopa v vas vre, čeprav ne opazite kozlovskih rogov, ki vas bodejo, prav tako ne slišite razuzdane coprnice, kako se vam reži. Kopa je varnost, ki vas greje. Potem odprite oči. So tudi te črne? Ne sprašujte neznanca na sosednjem sedežu za mnenje – tudi on je grozljivo temen. Srca bijejo za smrt, ko se živi ne vidimo ter zremo v prazno. Živimo med prividi sestradanih in ščemečih oči.

 

Že gledališki list je gledalce uvedel v temačno vzdušje drame Jagababa, ki jo je na gledališki oder postavila skupina dijakov Gimnazije Celje – Center. Gledališka skupina Središče je zadnje dramsko delo slovenskega pesnika in dramatika Daneta Zajca premierno uprizorila 29. marca v Celjskem mladinskem  centru, prva ponovitev pa je bila 4. aprila. Drama je postavljena ob domačo kopo, ki jo na kvatrno nedeljo varuje oglar Gregor. V čarobni noči se mu v mislih začnejo prikazovati čudaške prikazni in duhovi pokojnih oglarjev, vse to pa povezuje zlohotni smeh provokativne Jagababe, ki skozi predstavo vzdržuje intimno vzdušje. Komu bo na koncu pripadla vroča kopa? Smrti?

Odlična dijaška izvedba Jagebabe pod režisersko taktirko Aljaža Primožiča, 1. b, in mentorskim vodstvom profesorice Jasmine Temnik Kerš in Kristiana Koželja, je požela ogromen aplavz in pustila gledalce odprtih ust. Marsikdo je večer preživel v razmišljanju o drami, ki se mu je odvila pred očmi. O sanjah, resničnosti in vmesnem svetu, ki mu kraljuje Deklca. Pa o svojih dejanjih in o Jagababi, ki ne preži le na nepazljive oglarje, pač pa na vsakega izmed nas. Predstava je bila na podlagi selekcijskega izbora regijske selektorice ge. Nine Šorak uvrščena tudi v program regijskega srečanja mladinskih gledališč. Festival Vizije 2017 je 7. aprila potekal na odru dvorane Kulturnega doma Štore. Držimo pesti, da se naši mladi gledališčniki uvrstijo tudi na državno tekmovanje.

Navdušuje tudi dejstvo, da so igralci novinci na odrskih deskah, marsikdo se je v tej vlogi preizkusil prvič. Aljaž, ki ga drugače poznamo kot nadobudnega pesnika, pa je svojo prvo režijsko nalogo odlično opravil.

 

Da pristopim k Jagibabi, sem se odločil, ker sem vedno rad igral, čeprav je bilo to samo pred starši ali pa razredom med odmorom. Hotel sem tudi narediti nekaj za svojo šolo.
Pripravljati smo se začeli pred približno dvema mesecema. Sprva bralne vaje potem vse bolj intenzivno. Najbolj pa smo začeli zares vaditi nekaj tednov pred premiero. Čeprav smo se pripravljali na resno predstavo, smeh ni manjkal na nobeni vaji. 
Tudi Aljaž v vlogi režiserja se mi je zdel super. Videlo se je, da mu ta predstava zares nekaj pomeni. Ni pa bil samo režiser. Nam igralcem je bil tudi prijatelj. A kljub prijaznosti nas je zaradi napak uštel, kar je bilo tudi pričakovano in mu ničesar ne zamerim. Zahvaljujem se mu, da mi je ponudil to priložnost in je tako kot vame verjel tudi v vse ostale nastopajoče. Pohvalil bi tudi vse ostale nastopajoče, ki so v mojih očeh zelo dobro odigrali in mi dali nepozabne spomine. Ne smem pa pozabiti na oba mentorja – Jasmino Temnik Kerš in Kristiana Koželja, ki sta nam zares pomagala pri predstavi in se tudi njima zahvaljujem.

Alen Pokupec

 

Gledališka skupina je nastala nekje sredi januarja, ko sem zgrabil priložnost in ugriznil v trd oreh. Jagababa se mi je zdela več kot idealna za uprizoritev #enostavnodrugačne šole. Tako smo začeli z rednimi vajami, kjer sta se nam večkrat pridružila tudi mentorja, ki se jima res iz srca zahvaljujem za vso pomoč. Prav tako celotnemu vodstvu šole, ki nas je podpiralo na vsakem koraku. Skupino smo poimenovali Središče kot sinonim imena naše šole. Kaj pa mi postavljamo v središče? Z Jagababo definitivno človekove privide, ki so se mi zdeli idealni za krstno uprizoritev gledališke skupine, ki bo svojo pot zagotovo nadaljevala tudi drugo leto. In ja – jaz sem izbral in vztrajal pri izboru te drame kljub temu, da so me mnogi prepričevali drugače. To je bil moj prvi poizkus gledališke režije, zato se vsem igralcem ter mentorjema zahvaljujem za potrpežljivost. Mislim, da smo se dobro izkazali.

Aljaž Primožič

 

Sprva me je zelo skrbelo, ali nam bo v slabih dveh mesecih uspelo postaviti tako zahtevno delo kot je Jagababa, na odrske deske. Moj strah je bil upravičen, a k sreči neuresničen. Aljaž je imel povsem izdelan načrt, ki mu je vztrajno sledil, prof. Pečnik nam je izdelala logotip in vizualno podobo, dijakom ni bilo nikoli težko nenehno ponavljati posameznih prizorov, stalno izgovarjati istih besed, popravljati posameznih kretenj, paziti na mimiko in za to žrtvovati celó nedeljo, saj so ves čas sledili cilju − dati od sebe najboljše.
V tem kratkem, a intenzivnem času sem spremljala osebno zorenje dijakov in njihovo ter naše medsebojno povezovanje. Pred vsemi uprizoritvami smo si z lastnim vzklikom zaželeli srečo ter uspešen nastop in naslednjo dobro uro smo resnično ubrano utripali – zrak je bil naš. Ponosna sem na celotno skupino Središče, saj so bile vse dosedanje uprizoritve zelo uspešne; izredno pozitiven odziv smo prejeli tako od kolegov, ki poučujejo na GCC, kot od zunanjih obiskovalcev ter medijev in selektorice. Jagababa je postajala vedno močnejša, trdnejša, hkrati s tem pa sta rasla naša samozavest in tudi Aljažev ponos, saj je uspel uresničiti svojo globoko željo, postati režiser Jagababe. Središčniki smo se kljub trdemu delu znali nasmejati, se sprostiti in nahraniti želodčke. Naše delo je postala zanimiva ter nepozabna izkušnja in nemogoče je ubesediti vsa občutja in doživetja. Vsi člani so mi, čisto potiho in nepričakovano, počasi globoko zlezli pod kožo in veseli me, da bo Središče še naprej ustvarjalo.

Prof. Jasmina Temnik Kerš

 

Ekipa Sledka iskreno čestita zasedbi Središča in mentorjema profesorici Jasmini Temnik Kreš in Kristianu Koželju. Želimo jim še obilo gledaliških uspehov in komaj čakamo, da si ogledamo njihov naslednji projekt.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja