POZOR! VSE NAPISANO JE FIKCIJA ALI MOGOČA PRIHODNOST SLOVENSKEGA ŠOLSTVA IN MLADIH, KI JIH ODGOVORNI V TEM ČASU DOJEMAJO ZGOLJ KOT VARČEVALNI UKREP. ČE IZPOVEDI DIJAKINJE 4. M BERETE PRVIČ, VAS NAPROŠAMO, DA ZAČNETE S PRVIM DELOM.
Pozdravljeni, dragi dijaki in dijakinje, profesorji in profesorice, gospod ravnatelj in vsi ostali!
Ste me pogrešali? Jaz moram priznati, da vas nisem, se pa vseeno veselim našega druženja v novem šolskem letu. Res je, kar se šušlja – junija sem opravljala maturo. Vendar žal nisem bila uspešna pa tudi na jesenski rok se nisem prijavila. Ker mi je vse padlo v vodo, sem pobegnila na dolge, dolge počitnice, katere je uspela zmotiti zgolj urednica Spletka, ki je ves čas prosila za nove zgodbe. Jaz pa sem bila preveč depresivna in brez inspiracije. Niti letnika namreč ne morem ponavljati, saj je bil program za muce ukinjen. Oče mi je predlagal, naj delam v družinskem podjetju, vendar želim biti samostojna ženska, zato sem se ponovno vpisala v prvi letnik, izbrala pa sem strašansko zanimiv program. Gimnazije Celje – Center seveda nisem pripravljena zapustiti, zato sem se odločila za ponovni vpis. Predšolska vzgoja me ne mika, ker ne maram otrok, dijakov likovne gimnazije se malce bojim, ker so tako pisani … Nič drugega mi torej ni preostalo, kot to, da bom sedaj pomešana s smetano naše šole. Bodoči intelektualci bla bla bla. Ob vsem učenju, ki me čaka, niti ne vem, če bom še imela čas za pisanje. Res pa sem se želela svojemu občinstvu ponovno javiti in vsem dijakom, še posebej pa profesorjem GCC sporočiti, naj v novem letu ne lenarijo! Samo za dve osebi lahko rečem, da bosta zagotovo pridni: moja bivša razredničarka in jaz. Ostali pa se ravnajte po tem zgledu!
Gimnazijka Coco Fuk