Izpovedi dijakinje 1. M

POZOR!
VSE NAPISANO JE FIKCIJA ALI MOGOČA PRIHODNOST SLOVENSKEGA ŠOLSTVA IN MLADIH, KI JIH ODGOVORNI V TEM ČASU DOJEMAJO ZGOLJ KOT VARČEVALNI UKREP.

Pozdravljeni, dragi bralci, drage bralke! Naj se vam za začetek predstavim. Sem Coco Fuk (lahko trikrat ugibate, po kom sem dobila to ime), dijakinja 1. M razreda Gimnazije Celje – Center. Oddelek M je popolna novost na tej šoli. Ministrstvo je namreč zahtevalo uvedbo novega programa – srednje šole za muce. Gre za zelo koristen program, ki bo mladim dekletom nudil splošno izobrazbo za življenje. Na gimnaziji so se menda ogromno pritoževali čez tovrstne sodobne reforme, češ da nimajo primernih profesorjev za takšen program, saj so zaradi podaljševanja delovne dobe skoraj vsi stari nad 40 let. Priznam, da je to pomanjkljivost, vendar me bolj skrbi, kako se bom navadila na vsakodnevno obiskovanje te stare stavbe. Oči mi je rekel, naj bom ponosna, saj zgradba šteje že skoraj 120 let, a me to prav malo zanima.

Zaradi zavlačevanja s strani GCC smo imeli sprejemne izpite šele prvega septembra ob osmi uri. Kot zmeraj sem zamujala, za kar krivim našega šoferja Mateja, ki vedno upošteva rdeče luči, pa še zavira tako hitro, da polovico ličil skoraj pustim na vetrobranskem steklu. Če ne bi bil čeden, bi že zdavnaj nagovorila očeta, naj ga zamenja. V veliko stavbo na Kosovelovi ulici 1 sem vstopila v novih Chanelovih petkah. Povsod okrog je kar mrgolelo neokusno naličenih deklet v prekratkih krilih. Ko sem se po stopnicah povzpela v učilnico matematika 4, kjer je potekal sprejemni izpit, so bile vse oči usmerjene vame. K sreči so nas klicali po abecedi in zaradi svoje rahle zamude sem bila na vrsti takoj po prihodu.

Pred mano so sedele tri profesorice. Tista v sredini me je prijetno pozdravila in me vprašala po imenu, ostali dve pa sta molčali. Najbrž nista tako pomembni, čeprav sta bili zelo dobro oblečeni. Kolegica v sredini ju je definitivno prekašala. Gospa je sicer že v svojih šestdesetih, nekoliko močnejše postave, ampak je tako dobro pobarvana, da jo to pomladi za kakšnih deset let. Ima klasičen ženski stil oblačenja, vedno je v obleki in petah. Resnično upam, da bom pri njenih letih tudi sama zmožna ohraniti takšen videz. “Coco, imaš 20 minut časa,” je rekla. “V tej sobi je 100 različnih torbic in ugotoviti moraš, katera je najdražja.” Nisem si mogla kaj, da se ne bi zasmejala. Ne da bi pogledala okrog po razredu, sem na klop pred njo položila svojo novo vuittonko, ki mi jo je oči prinesel iz Pariza. “Tale je najdražja.” Profesorice so se zagledale v mojo torbico. Tista v sredini je prva odmaknila pogled, vstala in me objela. “Čestitam! V šolskem letu 2030/31 boš obiskovala 1. M razred! Dobrodošla na srednji šoli za muce, kot naročena si za ta program. Jaz bom tvoja razredničarka.” Povedala mi je svoje ime, vendar ga na tem mestu raje ne bom napisala. Danes te namreč že za vsak mijav, ki ga nekje objaviš, želijo aretirati.

To je bilo to. Sprejemni izpit mi je bil pač pisan na kožo. Ponosno sem odšla nazaj proti avtu in si pred vrnitvijo domov z Matejem privoščila še nizkokalorično sadno tortico v hotelu Evropa.

Več vam zaupam v prihodnjih dneh. Za konec pa prilagam himno srednje šole za muce.

Vaša

Coco Fuk

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=dbangBvaH7c[/youtube]