POZOR! VSE NAPISANO JE FIKCIJA ALI MOGOČA PRIHODNOST SLOVENSKEGA ŠOLSTVA IN MLADIH, KI JIH ODGOVORNI V TEM ČASU DOJEMAJO ZGOLJ KOT VARČEVALNI UKREP. ČE IZPOVEDI DIJAKINJE 1. M BERETE PRVIČ, VAS NAPROŠAMO, DA ZAČNETE S PRVIM DELOM.
Tehnična ekipa Spletka po novem zahteva od svojih piscev in novinarjev, da zraven vsakega članka objavijo tudi fotografijo. Ker gledam na fotografijo kot na višji pojem umetnosti, zame to ni ravno preprosta naloga. Fotografij si ne upam trositi kar zraven vseh svojih objav, vendar si vseeno ne smem dovoliti, da bi me to ustavilo pri pisanju. Za pomoč sem prosila priznano podjetje za grafično oblikovanje z imenom „Ni napakce“ in kar dva tedna čakala na logotip. Umetnica, ki ga je izdelala, je imela zares zahtevno delo in naletela je na marsikatero težavo. Ni mala malica, izdelati logotip za Coco Fuk in v njem združiti mojo spektakularnost, inovativnost, šokantnost in navsezadnje tudi ljubezen. Moram priznati, s končnim izdelkom sem izredno zadovoljna in veseli me, da bo od sedaj naprej krasil moje literarne vrhunce.
Naj nadaljujem, kjer sem zadnjič ostala. Želela sem razbrati pomen razburljivih sanj, kar mi ni najbolje uspelo. Najprej sem pokukala v sanjsko knjigo, ki se mi je zdela premalo profesionalna. Tudi na numerologinjo sem se obrnila, vendar se nanjo zadnje čase žal ne da zanesti, saj so se ji številke v glavi malce pomešale in težko funkcionira. Moj zadnji up je bila gospa psihologinja in naročila sem se na pogovor z njo. Ta pa je, namesto, da bi mi kot Freud interpretirala sanje, govorila o povsem drugih stvareh. Rekla je, naj se izogibam profesorja Patrika, ker se ta preveč „lepo“ oblači, njegova oblačila so pretesna in preveč modna(predvsem je poudarila škornje, v katerih Patrik hodi v službo), zato deluje neprofesionalno in o sebi sporoča stvari, ki jih širša množica ne želi vedeti. Izjavila je tudi, da bi ona takšne ljudi zdravila s kombinacijo elektrike in vode. Sploh ne vem, kako naj Patriku povem to grozno novico.
Z razredničarko sva se ponovno zbližali, pred kratkim sem jo obiskala v pisarni in pokazala mi je stol, katerega si želi dobiti od dedka mraza. Stol je močnejši in udobnejši od tega, v katerem sedi trenutno, takšnega stola pa se seveda ne da kupiti po nizki ceni. Vendar kar si razredničarka zaželi, to razredničarka dobi.
Še dobro, da ima vsaj ona glavo na pravem mestu, nekateri profesorji so namreč ponoreli. Včeraj sem enega videla, kako je pribijal lesen križ nad vrata zbornice. Ko sem ga vprašala, kaj počne, mi je odgovoril takole: „Ah, punca, kaj res ne veš, da je naša gimnazija že 18 let cankarjansko središče? Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje…“ in mrmrajoč je odkorakal mimo mene.
Nekajkrat sem videla Jakoba in z njim malce pokramljala. Stvar počasi napreduje – prepočasi, če vprašate mene, vendar se na pravega moškega splača čakati. Malce daljši pogovor sva imela na banketu tradicionalnega Miklavževega koncerta. Najprej sem pohvalila njegov nastop. Saj je na odru zares blestel od lepote, nato pa sva nazdravila z belim vinom. Po treh kozarčkih(priznam, nisem vajena pitja alkohola) sem se opogumila in ga vprašala, kako mu gre na področju ljubezni. Pogledal me je z žalostnim nasmeškom in rekel: „Ljubezen je zame kot glasba. Prijetna je in živim zanjo. A včasih potrebujem tudi trenutek tišine.“ Ne vem, kako naj si razlagam njegove globoke misli, ampak mi ogromno pomeni, da jih je pripravljen deliti z mano. Zaupanje je ključno za vsako zvezo, tako da mislim, da sva na dobri poti.
Sedaj pa me čaka težko delo, vsak dan brskam po katalogih in na internetu iščem počitniške oglase. Božič in novo leto bi rada preživela v toplem objemu bližnjih, torej v eni izmed modnih prestolnic sveta. Pariz? New York? Tokio? Odločitev je res težka… Počasi pa si moram pridobiti veze v svetu mode in veselim se, da bom letošnje božično-novoletne praznike preživela v družbi sebi enakih.
Čista kot kristalna snežinka,
Coco Fuk
