POZOR! VSE NAPISANO JE FIKCIJA ALI MOGOČA PRIHODNOST SLOVENSKEGA ŠOLSTVA IN MLADIH, KI JIH ODGOVORNI V TEM ČASU DOJEMAJO ZGOLJ KOT VARČEVALNI UKREP. ČE IZPOVEDI DIJAKINJE 1. M BERETE PRVIČ, VAS NAPROŠAMO, DA ZAČNETE S PRVIM DELOM.
Kako lepo so se začeli letošnji božični prazniki! Na GCC smo si zadnji dan pred počitnicami privoščili pravo rajanje, gospod ravnatelj se je preobrazil v božička, profesorji pa v škratke. Moja razredničarka se je preoblekla v Grincha, da bi ukradla božič. To ji je na nek način tudi uspelo, še sama ne razumem, kako, vendar so se vsi škratje raje družili z njo kot pa z božičkom. Zares močno dvomim, da se na kateri drugi srednji šoli profesorji tako trudijo, da bi zabavali svoje dijake.
Že v petek po pouku sem nameravala odleteti v New York in si ogledati predbožične modne revije, a so se člani družine Fuk odločili, da mi bodo preprečili modni pobeg in tako sem morala vse do včeraj ostati doma. Prazniki so bili kot vsako leto malce suhoparni, mama se je trudila, da bi se čim prej znebila obiskov, popili smo prekomerne količine penine, dobila sem nekaj novih čevljev in torbic, tudi moj bančni račun je bil deležen obdarovanja in postala sem milijonarka … Šoferja Mateja smo morali odpustiti, ker se je nažiral z očetovim najljubšim božičnim kolačem, namesto njega smo zaposlili Marjana, ki je pravi hlapec, ponižen in brez hrbtenice, čudovito bom lahko sodelovala z njim.
Sredi božičnega kosila mi je postalo slabo, počutila sem se debelo in nagnusno, ker je bilo okrog mene toliko hrane, zato sem vstala in stekla do najbližje postelje, da bi se malce pomirila. Najbližja postelja pa je bila ravno postelja mojih staršev in še preden sem se zavedala, kaj se dogaja, sem odprla neprebrano sporočilo na očetovem mobilnem telefonu. Sporočilo mu je poslala ženska, ki je poročena z očetovim najhujšim sovražnikom. Zaželela mu je vesel božič in ga spomnila na dejstvo, da ima še eno družino, ki nikoli ne dobi dovolj njegove pozornosti … Si predstavljate, kako sem se počutila? In kako se še vedno počutim … Ugotovila sem, da imam polsestro po imenu Mirna von Kranjc, ki je leto starejša od mene in prav tako obiskuje Gimnazijo Celje – Center. Moje življenje je kot telenovela! Tako sem bila pretresena, da sem pograbila kovčke in brez vednosti staršev odšla na letališče. Sedaj pa sem tukaj, v New Yorku, brez volje, da bi zapustila hotelsko sobo. Kako lepo so se končali letošnji božični prazniki, kaj?
Nad življenjem razočarana
Coco Fuk
