Izpoved: Zakaj me vsi sovražijo?

Internet in družbena omrežja so lahko enkratno orodje za vzdrževanje stikov ali navezovanje novih prijateljstev, širjenje in sprejemanje drugačnosti in različnih mnenj. Lahko pa so tudi uničevalno orodje, ki marsikaj predstavi izkrivljeno, popačeno ali celo neresnično.

Danes objavljamo izpoved bivše dijakinje GCC, ki se je sama soočila z izobčenostjo iz razredne skupnosti, ki je bila tudi posledica družbenih omrežij.

Vedno sem rada hodila v šolo. Veliko ljudi pravi, da kar niso mogli dočakati konca srednje šole. Zame je bilo ravno obratno. Res gimnazija ni bila ravno mačji kašelj in poleg tega so vsi moji najbližji prijatelji hodili v sosednjo šolo, ampak nikoli nisem obžalovala svoje odločitve. Razen enkrat samkrat. Veliko sem sodelovala v obšolskih dejavnostih, še posebej pri debatnem klubu, in z lahkoto sem sklepala nova in tesna prijateljstva, zato sem se na šoli dobro počutila. Razen enkrat samkrat. Na začetku tretjega letnika sem zaradi zdravstvenih težav izpustila prvi teden pouka. Nič posebnega, prijateljica s katero sem se največ družila v razredu me je prišla celo obiskati, glede na to, da se nismo videli celo poletje in sem že res komaj čakala, da se vrnem v šolske klopi (pač, nekateri smo včasih čudaški).

Ampak ko sem prišla nazaj v šolo, kar naenkrat nihče ni govoril z mano, čeprav sem se z vsemi v razredu dobro razumela. Prijateljica, ki me je pred tednom dni obiskala me je komaj da pogledala, čeprav sva bili dve leti nerazdružljivi. Pri vsakem predmetu sem sedela sama, spredaj, v prvi vrsti, v najmanj zaželjenem sedežu. Imela sem občutek, kot da vsi šepetajo za mojim hrbtom in me ogovarjajo. Morda se ne zdi veliko, ampak ta nenadna odrezanost me je šokirala. Jaz sem družabna oseba, rada sem med ljudmi in zato sem se takrat prvič v življenju počutila resnično samo in osamljeno. Najhuje od vsega pa je bilo to, da nisem vedela KAJ sem naredila narobe? ZAKAJ se kar naenkrat vsi tako obnašajo do mene? Zakaj me SOVRAŽIJO? Ni mi bilo jasno kaj se dogaja in zakaj. Naslednja dva tedna je bil vsak dan v šoli mučen, komaj sem se držala pokonci, in ko sem prišla domov, sem se vsak dan v sobi razjokala. Doma niso vedeli kaj bi z mano, ker me še nikoli niso videli takšne. Sama sebe nisem prepoznala. Samota me je uničevala, in resnično sem razmišljala o tem, da bi zamenjala šolo.

Po nekaj tednih so se začeli testi in ustna preverjanja, sošolci so potrebovali moje zapiske in tako so začeli počasi kapljati in se pogovarjati z mano. Ena od mojih ‘prijateljic’ mi je kasneje sicer pojasnila predvidoma zakaj so se vsi obnašali tako kot so se, ampak je razlaga tako neumna, da tega sploh ni vredno ponavljati. Ampak, ker sem sama naivna in neumna, sem vse to odpustila, pozabila in smo šli dalje.

Teoretično bi temu lahko rekli, da je šlo za ustrahovanje/ nadlegovanje oziroma »bullying« po angleško, ker v slovenščini za to nimamo točnega prevoda (kar je po eni strani dober znak). Ampak sama se nikoli nisem imela za žrtev ‘nasilja med vrstniki’ ali nadlegovanja. Mogoče zato, ker se je vse skupaj hitro začelo in tudi končalo. Mogoče zato, ker je vse to prišlo od mojih prijateljev, za katere si nikoli ne bi mislila, da so sposobni česa takšnega in zato tega nisem vzela resno. Mogoče zato, ker se mi je vedno zdelo, da take vrste nasilje ni tako pogosto v dandanašnji družbi.

Vendar je. Še prepogosto ga lahko najdemo povsod: v šoli, na delu, v družini. Večinoma se niti ne zavedamo, da se dogaja. Ali da smo celi sami tisti, ki to nasilje ali nadlegovanje izvajamo. Nekaj kar rečemo je lahko narobe izrečeno in zato drugače razumljeno. Neumna šala se lahko spremeni v grozno žalitev. Včasih nekoga ne opazimo, pa morda deluje kot da ga namenoma ignoriramo. Nekoga pokličemo piflar, drugemu rečemo kreten. Da ne govorimo o tisti punci iz sosednje šole, ki je lajkala sliko tvoje simpatije, ti pa začneš o njej širiti govorice. In ker je sedaj že vsak povsod, na vseh možnih družbenih omrežjih, vsi imamo e-mail, telefon,…sedaj se nasilje in nadlegovanje nadaljuje in se iz šolskih hodnikov ter pisarn prestavi na medmrežje. Glasovi, žaljive besede, grdi pogledi in suvanje v omarice se spremeni v neskončna zaporedja ničel in enic ter nam sledi na vsakem koraku. Nasilneži se skrivajo za anonimnostjo in postanejo nedosegljivi, medtem ko žrtve vsemu temu ne morejo pobegniti in se znajdejo v brezizhodnem položaju. Vse skupaj postane veliko bolj zapleteno, težje dokazljivo, poleg tega pa ne obstaja veliko zakonov in prepovedi, ki bi omogočili staršem ali učiteljem, da bi pomagali žrtvam tašnega nasilja in jih zavarovali. Pogosto sploh ne vedo, da se to dogaja njihovim otrokom, ker so ti preveč prestrašeni, da bi spregovorili, saj verjamejo, da bi bilo potem samo še slabše.