Izpoved razdražene uporabnice javnega prevoza

Na žalost vseh dijakov usoda ni obdarila z bivališčem v neposredni bližini hrama učenosti, v katerega (bolj ali manj) redno in radi zahajamo, kar bi utegnilo bistveno podaljšati naš prepotreben nočni počitek.
Ne rečem, da so vsem, ki nas od šole loči več kot 15 minut počasne hoje (s postankom v Kubi) kratene človekove pravice.
Pa vendar vlaka ob pol šestih zjutraj še vedno ne moremo jemati kot največji božji dar. Sploh pa, če te tam pričakajo nadležne neonske luči, naveličani sprevodniki in kup domače naloge, ki ti je seveda ne bo uspelo dokončati. Sicer je dovoljeno iti spat tudi pred polnočjo, toda zakaj le? Mar se ni bolj prijetno zbuditi s popolnoma mastnimi lasmi, 15% baterije na telefonu in obljubo, da grem jutri pa res prej spat? Tako se namreč ponavadi začno dnevi vsem, ki za pot v šolo uporabljamo vlak (ali avtobus).
Tako je po povprečno dolgočasnem pouku in vsemu kar sodi zraven, končno na vrsti odhod domov. In ko že misliš, da je nadležnejši del dneva mimo in se lahko le še naveličano odpraviš proti železniški postaji. Ker pa te naporno srednješolsko življenje utrudi, seveda ne gre brez coffe to go, kar pa pomeni, da imaš ogromen potencial da zamudiš vlak. In ko v zadnjem trenutku prihitiš na nabito polno postajo in si želiš le v miru piti svojo kavo in se brigati zase, ti slovenske železnice podarijo gratis 10 minut stanja na mrazu, po možnosti v družbi nadležnih sošolcev iz osnovne šole, do katerih čutiš ogromno moralno dolžnost, da jih vsaj pozdraviš in vprašaš, kako gre.
Če pa svoj prej omenjeni potencial slučajno izkoristiš, pa ti želim veliko zabave, ko boš prepoten/-a in z mrzlo kavo v roki čakal/-a na še vsaj eno uro na naslednji vlak in veliko sreče pri pojasnjevanju domačim, da je profesor “potegnil” zadnjo uro.