Na letošnji, 6. razpis za najboljšo kratko zgodbo je prispelo trinajst zgodb. Mentorici Irma Vrečko in Tanja Tratenšek sta veseli, da je letos razpis uspel nagovoriti dijakinje in dijake vseh letnikov in vseh programov.
Zgodbe so slogovno spretno napisane, motivno so zelo raznorodne in nekatere tudi izvirne ter odkrivajo besedno spretnost in bogastvo domišljije sodelujočih.
Profesorici pravita, da je odločitev o naj zgodbi vedno težka in v literarni finale vsako leto uvrstita več zgodb. Laskavi naziv naj kratka zgodba 2014 pa sta podelili zgodbi Upi so posejani v zvezdah Janje Trnovšek (3. b). Dijaki pa zgodbi Dragi Aleš! Anamarije Založnik (1. i).
Na natečaju so sodelovali še: Alina Špan (1. c), Katarina Justinek, Ana Logar (obe 1. i), Amadej Canjuga (2. i), Rok Gorenšek, Larisa Lenart (oba 3. b), Nejka Pažon (3. č), Tamara Pušnik, Bojana Žičkar (obe 3. j), Gašper Gajšek (4. b) in Tjaša Dolenec (4. d). Piscem zgodb želimo, da svoj pripovedni dar negujejo, razvijajo in nadgrajujejo tudi v bodoče.
Za pokušino še odlomka letošnjih naj kratkih zgodb.
Upi so posejani v zvezdah
»Je zdaj bolje?« vpraša in zares počasi, kot bi se bal, da bo kaj razbil, prepleta svoje dolge prste z mojimi.
Nebo se nemudoma zjasni, jaz pa sedim na klopci v parku in jem sladoled. Poletje je in slišim lahko ptice, ki se pogovarjajo in si pojejo, kot da uprizarjajo v krošnjah dreves kakšen muzikal. Moj najboljši prijatelj sedi ob meni in skupaj se smejiva, ko se gledava in brez besed liživa sladoled. Okušam jagode in strjen čokoladni preliv, ko me on prime za roko in močno stisne mojo dlan. Toda v hipu se spet stemni in zavem se, da sem se spet ujela v spominih. Zdaj sem spet na trati pred Mihovo hišo, moj najboljši prijatelj, sedaj že odrasel fant, pa še vedno stiska mojo dlan.
Dragi Aleš!
Ne znam začeti. Nikoli nisem znal …, pa vendar, najin začetek je bil super, mar ne? Tako ali tako pa je zdaj vseeno. To je le eno izmed pisem, ki bo spet pristalo v košu. Eno izmed mnogih, katerega koščke bom v bolečini trgal. In zanikal sebe. Ne znam živeti s sabo. Preveč sva drugačna. Bila. Ti si moja edina bilka, ki se je še oklepam. Vendar drsim. In ne vem, kako dolgo je še do padca. Vidim le strašno temo in v njej luč, ki ugasne.
Profesorica Irma Vrečko je takole utemeljila izbiro mentoric:
»Izbrana zgodba odpira vrata v najstniško dušo, srce, misli, ki nam ostajajo večkrat prikrite, ker se preveč osredotočamo le na vidno, zunanje. Že na začetku pripovedovalka (kot se je podpisala) ustvari kontrast med neukrotljivo, hrupno, a površinsko zabavo mladih in razmišljujočim, čutečim dekletom, ki za svetom teles, zabave, glasbe čuti tudi nek višji, čistejši duhovni svet. Avtorica spretno prehaja iz materialnega v duhovno, iz motivov zunanjega sveta k miselnim in čustvenim motivom.
Motivnemu nasprotju se prilagodi ritem pripovedi: iz hitrega, s hrupno zabavo glasbe usklajenega tempa se zgodba prelije v počasen, melanholičen, skoraj mesečniški ritem spominov. Slike spominov prekinjajo dialogi, pripoved dobiva mehko, ciklično zgradbo. Nežne poosebitve, skrbna izbira besed in ukrasnih pridevkov naredijo besedilo nekako mehko, eterično, prosojno kot mesečina.
Zgodba očara zlasti s sporočilom. Upi niso posejani samo v zvezdah. Posejani so v vseh nas in nas opogumljajo, dajejo žar in energijo našemu dejanju in nehanju. Vsi smo del duhovnega sveta, nekoč se bomo vsi zlili v eno samo upanje. In ko ugasnemo, moramo upanje kot neminljivo dediščino predati tistim, ki nam sledijo.«
prišlo je do goljufije