Iz beležke godrnjavega dijaka: Kostanj posebne sorte

Situacija bo opisana po spominu, ker nisem želel tvegati belega lista beležke, ki bi ga s svojimi jesensko črnimi rokami od kostanja umazal. Prosim, da spoštujete, da tudi moje male sive celice niso več najmlajše in da ravno v tem času nabite z informacijami in matematičnimi formulami čakajo, da se ob novem testu malo sprostijo. Le-ti namreč padajo na mize hitreje kot listi z dreves v mestnem parku. Pa saj bodo kmalu počitnice, da dokončno odpadejo!

Bilo je kakšen petek ali dva nazaj. Pri vsem znanem semaforju pred šolo sem se s hordo razjarjenih gimnazijcev komaj prebil skozi cesto, polno avtomobilov. Gimnazijci pač ne ločimo barv med sabo, kar je nedvomno posledica predolgega zijanja v modernizirane interaktivne table in očesnega kontakta “na blizu” z grafikonom v prastarem učbeniku. No, poleg tega – rdeča barva se precej bolj ujema z rjavo jesenjo. Zakaj bi čakali na zeleno pomlad?

Ko se je gneča izgubljenih ovac izgubila po mestu, sem imel še nekaj časa do prvega avtobusa. Zadišal mi je sladek kostanj nekje v centru mesta. Ko je starejši gospod mešal oreščke po vročem loncu, me je misel ponesla v preteklost. Sto let nazaj so žlahtni Avstrijci takole mazali svoje roke s črnim kostanjem, ki so ga po Dunaju prodajali Slovenci. Res je – Slovenci smo že od nekdaj povezani s kulturo pečenja kostanja. Pred prvo svetovno vojno so naši predniki sloveli kot najboljši prodajalci. Res je zanimiva ta naša kultura …

Prisluhnil sem majhnemu dekletu, ki je z mamico čakala na avtobus. “Letos bom za noč čarovnic hudobna vila,” je prikupno rekla punčka. Mamica se ji je nasmejala: “A res? Super! Te bom pomagala našemiti, ker mi tisti dan ni treba v službo!” Dekle jo je začudeno opazovalo. Kako je vendar lahko doma, če je ponedeljek. “Zakaj pa si doma? Zakaj ne greš delat?” Še vedno ji ni bilo jasno. Ženska je bila nekaj trenutkov tiho, potem pa je vendarle tiho rekla: “Saj še sama ne vem. Menda je nek praznik.”

Ugriznil sem v zadnji kostanj. Fuj. V njem je bil gnil črv. Vržem ga na tla in grobo pohodim …

Oj prijatelji, ljubi moji, to nam bodo še cveteli kostanji! 
A. P. (posebne sorte)

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja