Intervju: Nik Skerbiš

Nik Skerbiš, dijak 4. c, vodja fotokluba Gimnazije Celje – Center, mladi podjetnik. Vedno v akciji, seveda za objektivom, njegov najboljši prijatelj pa je kaj druga kot fotoaparat. 😉

Nik nam je zaupal njegove fotodogodivščine, kako pridobiti izkušnje in seveda, kaj ga je do fotoaparata pravzaprav pripeljalo …

Zdravo Nik! Kako si se začel ukvarjati s fotografijo?
V 7. razredu osnovne šole se je punca, ki mi je bila všeč, vpisala v fotokrožek. Fotkanje s telefonom me je že prej vedno navduševalo, a ona je bila glavni razlog, da sem se vpisal v fotokrožek. Po dveh tednih se je izpisala, jaz pa sem (na srečo) ostal.   Fotografiranje me je takoj navdušilo, zato mi je učitelj posojal fotoaparat, dokler si nisem kupil svojega. Ko sem prišel domov z novim fotoaparatom, je bilo zunaj slabo vreme, zato sem pofotkal čisto vse rože, ki smo jih imeli v stanovanju. Večino prostega časa sem preživel ob fotkanju t.i. landscapeov (pokrajin, op. p.), predvsem sončnih zahodov in vzhodov. Med poletjem sem začel s fotoaparatom hoditi na koncerte. Mislim, da mi je ravno fotografiranje koncertov dalo največ izkušenj in seveda tudi dogodivščin. Pred letom dni sem se pa podal tudi v novinarske vode, in sicer kot fotoreporter tednika Celjan. Kmalu mi je reportažna fotografija postala ena izmed najljubših, saj mi je všeč to, da lahko čisto preprost dogodek/trenutek predstaviš z drugačnim/svojim pogledom in mu daš novo vrednost. To leto sem se prvič tudi preizkusil v fotografiranju porok in v različnih photoshootinih.

Od kod pridejo navdihi za fotografije?
Odvisno. Včasih je navdih čisto spontan, ko sploh ne razmišljam o fotografiji, ampak o nečem čisto drugem, pa si nato rečem: »Ej tole bi pa lahk bla pa v redu fotka!«. Spet drugič pa pride navdih ob določenem dogodku. Po navadi na photoshootingu nikoli točno ne veš, kaj te bo čakalo, ko pa prideš na lokacijo, se prilagodiš razmeram in iz tega izpelješ vse ideje.

S čim se ukvarjaš v prostem času poleg fotografiranja?
Sem takšen tip človeka, da ne morem biti cel dan brez dela in samo gledati TV ali pa igrati igrice. Fotkanje mi res vzame precej prostega časa, vendar mi je to všeč. Prosti čas, ki pa mi ostane, najraje preživim s prijatelji. Če nimajo časa, pa se vedno najde kakšna stvar, ki jo lahko počnem doma. Večkrat grem urejat in photoshopat kakšne stare fotografije. Všeč mi je, da iz fotografije v Photoshopu naredim nekaj nerealnega (manipulacija). Zadnjih nekaj mesecev pa prosti čas preživim ob razvijanju moje podjetniške ideje – Držala za telefon (Grabby).

Ali tvoji hobiji vplivajo na šolski uspeh?
Hmm, vprašajte mojo mamo, kaj si misli o tem … Ja, moji hobiji so vplivali na uspeh v šoli. Tako kot doma, sem tudi v šoli neprestano dobival nasvete, naj mi bo šola na prvem mestu, vendar jih nisem ravno upošteval. Zadnji mesec šolskega leta sem ravno zaradi tega moral odpovedati fotkanje »manj pomembnih« dogodkov, tako da sem si pustil le tiste pomembne,  in v ospredje postaviti šolo. Na srečo mi je na koncu uspelo.

Se ti je pripetil kakšen zanimiv dogodek med fotografiranjem in kaj si si najbolj zapomnil?
Vsako fotografiranje je po svoje zanimivo. Vedno se zgodi nekaj, kar mi ostane v spominu. Všeč mi je predvsem to, da spoznam ogromno novih ljudi. Kot pa vemo, je vsak človek zgodba zase. Recimo na koncertu je moški, ki sem ga fotkal, želel v istem trenutku dobiti natisnjeno fotografijo. Bil je zelo vsiljiv in napadalen, tako da so ga na koncu morali odpeljati varnostniki. Ali pa, ko mi je na Zlati lisici v Mariboru z vso foto opremo skoraj spodrsnilo po zaledeneli progi navzdol … Zanimivo je bilo tudi fotkanje Urbanega gladiatorja v Celju, kjer sem več kot 2 uri stal v Savinji in fotografiral ljudi, kako se plazijo pod ograjo. Ob fotografiranju sončnega zahoda sem enkrat imel tudi bližnje srečanje z nič hudega slutečo srno. Zagotovo si bom za vedno zapomnil izkušnjo s starejšim moškim, ki sem ga nenačrtovano srečal ob fotkanju sončnega zahoda. Izkušnja je bila tako enkratna, da bom v prihajajočih mesecih z njim izpeljal projekt. Več o projektu pa naj za enkrat ostane še skrivnost. 😉

Še marsikatero drugo izkušnjo in dogodivščino si lahko preberete v mojih blogih (https://nsfotoblog.wordpress.com/blog/)

Kakšen je tvoj moto v življenju?
Če želiš delati, kar ti je všeč, naredi tako, kot je treba! Verjetno izhaja to ravno iz mojega perfekcionizma, predvsem pri fotografiji. Z izdelkom ne bom zadovoljen dokler ne bo vse “tipi topi”.

Kakšne imaš načrte za prihodnost?
Definitivno bom po maturi na GCC, kjer sem prav tako dobil ogromno izkušenj in znanja, nadaljeval s študijem fotografije. Moja želja je vpis na Academy Of Fine Arts and Design v Bratislavi. Če mi tja ne uspe priti, bom pa izbral fakulteto v Sloveniji.

Nik, hvala za odgovore. Želimo ti še veliko odličnih fotk! 🙂

 

Če želite izvedeti še kaj več o njegovem fotografiranju in rezultatih njegovega predanega dela na področju fotografije, si to lahko ogledate na njegovi spletni strani: 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja