Tokrat objavljamo intervju z izvrstno pevko in igralko Veroniko Steiner, dijakinjo 4. B razreda. Veronika je pevka pri šolski skupini The Šlagers in igralka pri angleški igralski zasedbi Have Fun Club. Pred dobrima dvema tednoma je bila v Stockholmu na avdiciji, ki ji je zaznamovala življenje! Tam je pokazala ves svoj glasbeni talent, sedaj pa se ta evforija meša še z maturo, ki se bliža s svetlobno hitrostjo.
Kako potekajo priprave na maturo? Je zelo stresno?
Je stresno, še posebej za nekoga, ki je ogromno manjkal, tako kot jaz. Dva meseca pred maturo začneš kapirati, da pa le imaš morda malo lukenj (smeh). Ampak saj bo, sem optimistična. Za izbirna predmeta sem si izbrala psihologijo in zgodovino, ker sta mi izjemno zanimiva predmeta. Najbolj me skrbi matematika, ampak mi je Zaveršnik povedal, da obstaja astra.si, kar vam pa verjetno pove dovolj! (smeh) In jaz za to zvem komaj dva meseca pred maturo!! Groza (smeh). Je pa obrodilo sadove, moram priznati. Kar se pa tiče glede uspeha na maturi pa pravzaprav nimam visokih ciljev, tako kot bo, bo! Ne rabim izjemno visokih pik, ker se na mojem študijo upošteva samo 5 % ali pa nič, pomembna je samo avdicija.
Kam si se vpisala in zakaj?
Na AGRFT sem se vpisala na režijo in montažo ter novinarstvo na FDV, ampak to samo, če me ne sprejmejo v Stockholmu. Imam nekaj prijateljic s Švedske in one so me prepričevale, da naj poskusim. Ideja se mi je res toliko prikupila, da sem novembra šla pogledat nekaj šol in našla ta pravo. Šola je res enkratna in zelo liberalna. Polna kreative in umetnosti, usmerjena v film in glasbo. Prijavila sem se na petje in v četrtek, 23. 3., sem imela avdicijo.
Kako je bilo na avdiciji? Je bilo tako, kot si pričakovala?
V čakalnici nas je bilo tisti dan 5, so pa avdicije sicer potekale že cel teden. Vsak je najprej za ogrevanje dobil svojo sobo s klavirjem – notri si se lahko zaklenil, se ogrel in v miru pripravil. Potem so mi prinesli note (kratko pesem v švedščini), za katero sem imela 10 min časa, da si jo “pogledam” in potem so me poklicali na avdicijo. V sobi je bilo 7 sodnikov in pianist. Najprej so me vprašali kako mi je ime, ugotovili, da bo treba naprej kar v angleščini (smeh) in kaj bom pela, potem sem pa dala note pianistu in vzela mikrofon. Pela sem All I Could Do Was Cry od Ette James (Beyonceino verzijo), brez mikrofona pa še Summertime od Elle Fitzgerald. Živčki so seveda bili prisotni, predvsem pa zato, ker sva prejšnji dan obe z mami zboleli in res nisem vedela, če bom fizično sposobna odpeti, tako kot je treba. Ampak, ko si v takšnem položaju, v svoj nastop vložiš absolutno vso koncentracijo, izliješ svoje srce in nastopaš ter odpoješ, tako kot veš, da znaš. Pa sem zelo kritična, ko pride do mojih nastopov, ampak takrat sem se res odrezala tako kot še nikdar poprej. Glasbeniki po navadi vedo, kdaj so “ubili sceno” (smeh) in hvala bogu lahko rečem, da je tudi v mojem primeru bilo tako. Na koncu sem morala zapeti še švedsko pesem in požela aplavz: >>Ne glede na to, da ne veš kaj poješ, imaš boljšo izgovorjavo kot marsikateri Šved.<< Sledil je še intervju in fotografiranje. Avdicijo sem zapustila s prijetnimi in pozitivnimi občutki, ker je res šlo boljše, kot sem si lahko predstavljala. Svoj del sem naredila po najboljšem možnem scenariju, potem pa se je začela igra čakanja. 🙂
Kakšni so občutki, ko si zvedela, da si sprejeta in kaj si v tistem trenutku počela?
Obljubili so nam, da bomo rezultate izvedeli v roku enega tedna, maksimalno dveh. Po 14 dneh, ko sem najmanj 30x dnevno osvežila svojo gmail pa ni in ni bilo nič, sem postajala že nejevoljna in te misli potiskala na stranski tir, da me niso več tako obremenjevale. No potem pa je prišel petek, 7. 4., 15. dan … Pri športni vzgoji sedimo zunaj na sončku in barvamo tiste kartončke za testiranje, jaz pogledam na telefon in čisto nagonsko e-pošto. Ko sem videla pošto s Švedske, mi je začelo srce biti neverjetno hitro. Odprem, vsebino hitro prekopiram v Google Translate (smeh) >>Sporočamo vam, da ste sprejeti na program Umetnik, glasbenik in glasbeni producent v programu Vokali na Kulturami v Stockholmu.<< Moja takojšnja reakcija je bil krik navdušenja, sošolke in profesorica so se prestrašile, jaz pa v šoku samo: >>Sprejeli so me<< in potem čestitke in objemi, poklicala sem starše in stekla v glasbeni kabinet, da sem povedala bandu in prof. Šoncu, pa potem še spotoma vsem ostalim, ki so vedeli, da sem bila na avdicijah in mislim, da sem na rundo v Kubo povabila pol šole (smeh). Sicer se pa niti malo nisem zavedala, da so me dejansko sprejeli. V Stockholm grem, na mojo sanjsko šolo in tam bom lahko delala tisto, kar imam najraje na svetu in se v tej smeri izobraževala. Po vseh dvomih in raznoraznih ovirah sem zdaj tu, pomirjena, samo maturo še opravim in to je potem to. Neprecenljiv občutek res … Neskončno sem hvaležna vsem, ki so mi pri tem kakorkoli pomagali – od banda, prof. Šonca, Matica Doklerja, do gospoda ravnatelja, ostalih profesorjev ter sošolcev in prijateljev. Resnično hvala vsem, ki ste me podpirali, zame držali tačke in mi pošiljali pozitivno energijo. Do sem definitivno nisem prišla sama in ta uspeh res delim z vsemi, ki so mi na moji poti kakorkoli pomagali!
Kako bi pa opisala razvijanje svojega vokala v teh štirih letih? Kako te je GCC zaznamovala?
V osnovni šoli mi učitelji niso dovolili oz. me niso spodbujali pri razvijanju mojih talentov in nastopanju, nato pa sem prišla na Center in doživela šok. Že samo s tem, da sem dobila priložnost, da se lahko učim na podlagi svojih izkušenj in številnih nastopov z bandom in zborom. No, DPZ pa je razvijanje mojega vokala samo še pospešil in nadgradil. Center je res bila ena najboljših odločitev v mojem življenju. Sem človek, ki veliko da na energijo in s prvim vstopom v šolo sem vedela, da je to to! Zaznamoval me je pa tudi tako, da mi je dovolil razvoj v smeri, ki me veselijo, s podporo konstruktivne kritike.
Kako pa je na tvojo odločitev odreagirala družina?
Moji so potrebovali 17 let, da so ugotovili, kaj si pravzaprav želim … Po mamičini strani imam 5 generacij samih zdravnikov in tako so tudi od mene pričakovali to izobrazbo. Pravzaprav sploh niso hoteli sprejeti, da želim iti na kakšen umetniški faks. No, saj jih razumem, ni “varno”, ampak jaz nisem oseba, ki bi se zadovoljila z nečim, kar je varno in me ne osrečuje. Ja, bili smo težke bitke teh 17 let, ampak smo preživeli. Sedaj se je tudi mami sprijaznila in mi pri avdiciji tudi pomagala. Čeprav me še včasih vpraša, če sem res prepričana v to. Ja! Sem!
Imaš morda kakšen nasvet ali pa motivacijsko sporočilo za bralce?
Ne ozirajte se na to, ko vam drugi govorijo kaj zmorete in kaj ne. Verjemite sebi! Meni so to ljudje ves čas govorili, pa sem še vedno tukaj. Če ne boste šli za svojimi sanjami, boste to obžalovali. Bolje tvegati in narediti to, kar želite, kot pa se zadovoljiti z občutkom neke lažne varnosti. Samo enkrat se živi in zato ne obupajte nad svojimi sanjami!
Veroniki se za njene odgovore iskreno zahvaljujemo in ji želimo veliko uspeha pri maturi in nadaljnji umetniški poti. Ostani še naprej #enostavnodrugačna!
