Med pomladnimi OIV-ji je med drugimi dejavnostmi potekala tudi novinarska delavnica pod vodstvom novinarke Metke Pirc. Mladi novinarji smo se podučili o intervjuju in ga praktično izvedli z eno izmed najbolj prepoznavnih oseb v Celju – Tonetom Kregarjem.
Toneta poznate kot pevca skupine Mi2, v prostem času pa je tudi doktor zgodovine. Skupaj sva se usedla v šolske klopi in se pogovarjala predvsem o njegovih srednješolskih letih.
Sledko: Kakšni so vaši spomini na srednješolske dni? Najverjetneje ste se že v mladosti srečali z rock ‘n’ rollom. Katere bende ste poslušali, ko ste bili naših let?
Tone: Prihajam iz Rogatca, zato sem se v srednjo šolo vozil z vlakom. Skozi celotno šolanje sem vstajal ob pol petih zjutraj. Grozno ne? Le tako sem uspel priti na vlak, ki je vozil ob 5.15 iz Rogatca in bil nekje ob 6.20 v Celju. Hodil sem na Kajuhovo gimnazijo, ko je obstajalo še tako imenovano usmerjeno izobraževanje. Celje je bilo takrat zame veliko mesto, srečanje z novim okoljem in novimi obrazi je zagotovo predstavljalo razširitev obzorij.
Kot najstniki smo v Rogatcu poslušali stari rock, predvsem bolj tradicionalne rock bende. Naše mišljenje je bilo pod vplivom starejših vrstnikov, torej tistih, ki so bili leto ali dve starejši. V tem obdobju so te generacijske razlike po eni strani zelo male, po drugi pa zelo velike. Tako smo poslušali predvsem Beatle, Stonese, Zeppeline, Jimija Hendrixa, to, kar danes uvrščamo v klasičen rock. Moram pa reči, da so se mi začela glasbena obzorja v srednji šoli hitro širiti. Nikoli ne bom pozabil, ko sem prvič slišal po šolskem radiu pesem Sunday Bloody Sunday irske skupine U2. Takoj sem našpičil ušesa. Prej tega benda nisem poznal, a sem kmalu postal pravi pristaš U2. Potem pa je sledilo še spogledovanje s punkom, pa recimo takrat popularni The Cure, torej ta scena poznih osemdesetih. Gimnazija je precej vplivala na razširitev mojih glasbenih obzorij.
S: Ste v gimnaziji kdaj »švinglali« med testom?
T: Sem, sem. (smeh) Le, da se največkrat ni dobro izšlo. Pravijo, da so današnje generacije dosti bolj egoistične, egocentrične, a jaz temu ne verjamem. Menim, da smo bili mi enaki, kot ste sedaj vi. Medsebojna pomoč in solidarnost sta zagotovo izredno pomembna faktorja za dobro družbo. Tega bi se morali vsi zavedati. No, če se malo pošalim, je mogoče tudi »švinglanje« neka medsebojna pomoč vrstnikov pri testih, ampak na koncu pa le prideš pred resnico, da celo življenje pač ne moreš »švinglati«.
S: Hodili ste na I. gimnazijo, na naši gimnaziji pa ste imeli že kar dosti nastopov. Kakšno je vaše mnenje o centraših?
T: Najprej bi rad povedal, da sem izredno zadovoljen, ker vem, da je Mi2 zelo dobro poslušan med gimnazijsko populacijo. Nočem omalovaževati ostalih dijakov in ostalih šol, a se mi vendarle zdi, da imajo gimnazijci kot bodoči intelektualci svoj izostren okus za glasbo.
Ko sem jaz obiskoval gimnazijo, smo Gimnaziji Celje – Center rekli tudi pedagoška šola. Zdi se mi, da so bile takrat razlike malo bolj opazne. Odkar pa delam v Celju in sodelujem z obema gimnazijama ob raznih projektih in koncertih, mislim, da teh razlik tako rekoč ni. Osebno se počutim zelo dobro na vaši šoli in na Kajuhovi gimnaziji. In bom imel resno dilemo s svetovanjem , ko bo hči toliko stara, da se bo odločala med najbrž tema dvema gimnazijama.
S: Najprej ste študirali sociologijo, nato pa ste študij zamenjali in se prestavili na Filozofsko fakulteto na študij zgodovine. Zakaj pa ste se sploh odločili za študij zgodovine? Večini dijakov je to eden izmed bolj dolgočasnih predmetov v šoli.
T: Mogoče je že malo gensko pogojeno, saj je moj oče upokojeni učitelj zgodovine. Tako je bila zgodovina doma konstantna tema, od zgodovinskih knjig do pogovorov o teh temah. Vselej sem tudi rad poslušal zgodbe starejših ljudi, vojne spomine in razne življenjske usode iz preteklosti.
Res sem najprej študiral sociologijo na tedanjem FSPN-ju. Slovenija je bila tedaj še Jugoslavija, tista stara država (smeh). No, najprej je bila Avstro-Ogrska, nato Jugoslavija in sedaj Slovenija. Tisti študij mi nekako ni najbolj »sedel«. Sicer sem naredil prvi letnik, a sem se nato prestavil na filozofsko na študij zgodovine. Tam sem se pa od prvega dne počutil odlično.
Osebno zgodovine ne dojemam kot nekaj zelo dolgočasnega. No, učenje nekih letnic in podatkov na pamet je res dolgočasna reč. Predvsem mi zgodovina služi za razumevanje in povezovanje dogodkov iz preteklosti ter tako lažje razumevanje dogodkov v sedanjosti.
S: Kakšno bi bilo vaše življenje, če se ne bi ukvarjali z glasbo, če bi bili zgolj zgodovinar?
T: Verjetno bi bil precej tečen ob popoldnevih, dokler si ne bi našel kakšnega drugega hobija. (smeh) Ne vem … recimo, ali bi bil ribič, ali ne vem … Skratka nekaj bi se že našlo.
S: Najbrž bi bilo tudi vaše privatno življenje drugačno. Oboževalke vas najbrž ne bi tako obletavale. Vas ta prepoznavnost kdaj obremenjuje?
T: Ne! Poglej, menim, da je biti slaven v tem majhnem celjskem okolju nekaj popolno irelevantnega. Živim popolnoma normalno življenje, kot vsi ostali, imam službo, imam družino, s katero živim družinsko življenje. Je pa res, da se ob svojem osnovnem poklicu ukvarjam še z rock ‘n’ rollom. Te stvari počnem pretežno čez vikende. Seveda to zahteva dodatno energijo, a se te vloga vsakdanjega družinskega človeka in glasbenika uspešno povezujeta.
S: Torej vas ne bi motilo, če vas bi kdo sredi Celja ustavil in prosil za podpis?
T: Ne, ne, ne! Niti najmanj! Zanimivo pa je, da smo drug drugega navajeni. Zdi se mi, je bilo kazanja s prsti in hihitanja pred leti, ko je bil Mi2 manj popularen, na ulici več. Smo pa Slovenci dobro razvili neke vrste diskretnost in se tako redkokdaj gremo neko slavo.
S: Kot doktor zgodovine, direktor Muzeja novejše zgodovine in frontman skupine Mi2 imate za mlade zagotovo kakšno zanimivo misel oz. vodilo za življenje?
T: Zelo nerad delim nauke in nasvete mladim, ker vem, da je v mladosti to nekaj najbolj zoprnega, poslušati nekoga starega.
Mislim pa, da je pomembno biti iskren do sebe in okolice. Prav tako sem še vedno prepričan, da s trdim delom pridejo rezultati, a ne kar čez noč. Mogoče živimo v družbi, kjer se preveč pričakuje, saj smo z instan
t uspehom in instant bogastvom, morda tudi skozi medije, popolnoma izgubili občutek za to, kaj je dejansko prav in kaj ni. Pomembno pa je biti kritičen tako do sebe kot do okolja in verjeti v to, kar počnemo ter se ne predati. Časi dejansko niso prijetni, od vseh nas se zahteva vedno več, vendar mi zmoremo.
S: Zahvaljujem se vam za vaš čas in vam želim še veliko uspehov tako na službenem kot tudi glasbenem področju.
T: Hvala tudi tebi. Šibam sedaj nazaj v službo. Vidiš, tako to zgleda …
