Bilo je nedeljsko popoldne, tik po počitnicah, ko se mi je v glavi porodila čudna ideja. Želel sem si napisati intervju z nekom posebnim. Ko pa se je na mojem Facebook profilu nenadoma pojavil napis: Tilen ti je pisal/a, sem vedel, da je on tista prava oseba, ki bi znala nekaj več povedati za bralce Sledka. Zakaj? Vsi, ki ga osebno poznamo, vemo, da je dijak 3. i, da je poln norih idej ter globokih razmišljanj.
Ko mu prepošljem uvod, da preveri, če je v redu, nazaj dobim odgovor: hahahah kako ironično! Takrat sem vedel, da je danes dobre volje in idealno razpoložen za pogovor, zato je bila edina prava možnost, da intervju izvedeva kar preko spleta.
Tilen! Za začetek preprosto vprašanje: kako si?
Trenutno bolj slabo. Obupujem nad matematiko.
Matematika? Zanimivo. Zakaj pa med vama ni kemije?
Ne vem, nikoli je ni bilo in je verjetno tudi nikoli ne bo. Meni se zdi bolj zanimivo, da jo obvladajo predvsem ljudje, ki razmišljajo zelo konkretno, kljub temu da je matematika abstraktna veda.
Imaš raje aritmetiko ali geometrijo?
Čeprav sem dijak umetniške gimnazije, mi tehnično risanje ni šlo nikoli zelo dobro od rok. Tako da bi se raje opredelil za aritmetiko. Pa tudi nje ne maram. Dovolj o matematiki.
Opažam, da ti številke res brbotajo po glavi kot v tisti tvoji pesmi. Kaj pa se ti zdi, da po svetu najbolj vre?
Verjetno najbolj brbota v glavah ljudi, ko imajo v svojih monotonih življenjih vedno občutek, da se bo nekaj zgodilo. Pa se ponavadi zgodi le na televiziji, medtem ko ljudje ostanejo varno priklenjeni na udobne naslonjače in do smrti ostanejo v pričakovanju. Zgodi se pa nič.
Torej ves svet nekaj čaka? Na kaj čakaš ti?
Svet čaka na nekaj velikega, večina jih črpa snov pričakovanja iz političnih razmer. V ostrejših političnih razmerah vsi pričakujejo novo svetovno vojno. Večina ljudi čaka na nek dogodek, da bi v njem tudi sami izpolnili svoje cilje. A ko ta dogodek ne pride, ga pač vržejo nekam stran, v pozabo. Da pa bi dočakali vrh svojega življenja, morajo biti sami aktivni in s tem odganjati monotonost. Sam trenutno živim dokaj aktivno, čeprav včasih na zunaj izgledam pasivno. Znam biti pa tudi len.
Res si aktiven na več področjih. Katero pa ti je trenutno najljubše?
Trenutno se največ ukvarjam s poezijo. Če se mi ljubi, napišem tudi kakšno prozno besedilo. Oziroma ga pišem in nikoli napišem do konca, ker ponavadi nimam potrpljenja. To je tudi ena izmed mojih slabosti. Drugače pa sem velik ljubitelj stripa.
V stripu ponavadi kraljujejo superjunaki. Kakšno super moč pa bi pripisal sebi?
Nobene, ker tudi sam ne posegam po takšni stripovski literaturi. Pri stripu sem velik elitist in berem samo francoske in belgijske avtorje, ker je to res vrh svetovnih stripovskih klasikov. Ti so večinoma realistični, zato tu ni nobenih superjunakov.
Pa se ti zdi, da je svet res tako resničen? Nisi nikdar čutil česa čarobnega?
Na svetu 
se najde tudi dosti čarobnosti, ki je sama po sebi lepa, a včasih ničesar ne pomeni. Meni je ljubše, če jo vpeljem v nek kontekst in potem uživam v njej v vseh njenih vidikih.
Če prejadrava na bolj šolske teme. Si eden tistih dijakov, ki se nerad vključuje v večje kroge ljudi, ki tvorijo ‘elito’ centra.
Vedno sem bil bolj zaprt vase, čeprav sem se med ljudmi, s katerimi sem se počutil sproščeno, tudi vedno zelo odprl. Nimam potrebe, da bi bil v centru pozornosti.
Pa vendar si precej priljubljen … Na turnirje slam poezije vedno privabiš največjo množico, ki te podpira. Ti takšna podpora veliko pomeni?
Ne bi rekel, da jih ravno povabim. Sem pač del kolektiva, kjer radi spodbujamo drug drugega. Podpora mi dosti pomeni, če le ni preveč vsiljena. Pretirano navijaškega vzdušja ne bi prenesel.
Ko smo že pri navijanju – za šport tudi nisi najbolj, kajne?
Ne najbolj. Čeprav sta bila športnika dedek in oče.
Po kom pa tvoj smisel za umetnost?
Ne bi vedel. Verjetno je do tega prišlo zaradi izjemno različnih karakterjev mame in očeta. In njunih družin. Kot zmes tega se je verjetno razvilo tudi moje razmišljanje in odnos do sveta.
Se sam definiraš za umetnika?
Ne, bolj kot misleca ali filozofa. Z umetnostjo se ukvarjam bistveno manj kot z opazovanjem, razmišljanjem in dojemanjem.
Vendar obiskuješ umetniško gimnazijo. Kaj pa misliš, da je tvoje močnejše orožje – nalivnik ali čopič?
Nalivnik.
Kaj pa v svetu? Je špičasta konica res močnejša od mehkega čopiča?
Obe sta umetnosti in kot taki med seboj ne tekmujeta, se kvečjemu skladata in ustvarjata harmonijo. Prav zato sem prej omenil, da sem ljubitelj stripa, ker v njem nastopata likovna umetnost in umetnost besede. Prav tako v svetu. Potrebna je harmonija med trdoto in mehkobo, da se ne zaide v skrajnost.
